Nema vatre bez dima

Nema vatre bez dima

Recenzija izdelka
31. 8. 2020 - 13.30

Kamera preplašeno pogleduje grozeče obraze in roke, ki težkajo sekire in kole, medtem ko oči spremljajo vsak korak dveh beograjskih inšpektorjev, ki v upočasnjenem posnetku na valovih kavbojske glasbe jadrata po siromašni beograjski četrti proti sumljivi beznici. Vstopivši v kafano, izvleče starejši miličnik revolver, in ga potisne brkatemu moškemu, ki se ravno baše s pasuljem, v mednožje. S prosto roko mimogrede zvrne frakeljc žganja, zlikovcu pa opsuje celotno družinsko drevo s koreninami vred. Medtem ko zbranim zagotavlja, da ni razloga za nepremišljena dejanja, v maniri rutinske policijske kontrole brkaču na betici razbije flašo vina in ga s tovarišem sune iz beznice. »Gde je Trnavac mamu da ti jebem?!« vpije in mu v goltanec tišči svoj pihalnik. Vidno pretreseni mlajši inšpektor starejšega na tem mestu opomni, da človek vendar težko odgovori, ko mu med glasilkami tiči železje. Hja, jebat ga, tako se pač streže rečem v prestolnici evropske Kolumbije. H krepkejšim prijemom so se rade zatekle tudi časti in hvale vredne policijske enote Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Tokratne Serijske motrilce posvečamo televizijski seriji Sence na Balkanu, katerih prva sezona se je na televizijskih sprejemnikih predvajala leta 2017, njeno nadaljevanje pa leta 2019.  Nanizanka, v kateri z inšpektorjema Stankom Pletikosićem in Androm Tanasjevićem zasledujemo sosledje ritualiziranih umorov, je nastala pod taktirko produkcijskih hiš Srbije, Makedonije, Rusije in Republike Srpske. K zgodbi Stevana Koprivice in scenariju Dragana Bjelogrlića je nekaj malega prispevala tudi podalpska gruda: muzike ni slikam vdahnil nihče drug kot Robert Pešut, bolje poznan kot Maginifico

Čeprav s tesnobo v srcu, si dovolimo poslušalcem karseda hitro razbliniti morebitne sanje - Sence na Balkanu niso balkanska reinkarnacija detektivk v stilu Kobre 11 ali Komisarja Rexa. Umori v Sencah prej služijo kot kavelj, ki nas skozi oči inšpektorjev povleče v srce kot pasulj gostega in rdečega beograjskega podzemlja, nad katerim se še vedno vali dim nedavno razfukanega sodčka smodnika. Naslovne sence so mnogoštevilne in temne: travmatične posledice vélike vojne, pereča etnična in nacionalna vprašanja ter obrisi načrtov, ki jih za nesrečno južnoslovansko kraljevino snujejo evropske sile. Pod tem mračnim nebom pa se za svoj prav in svetlo prihodnost tolčejo male skupine. V mladem odvetniku Anteju Paveliću je poosebljena nacionalistična težnja Hrvaške in želja Makedoncev v stranki VMRO po narodni svobodi v državi, v kateri pač niso živeli le pripadniki »troedinega naroda«. Kljub pozornosti do narodnih čustev manjšin so v seriji spretno izpuščeni križi kosovskih in makedonskih Albancev, s katerimi srbska javnost, žalibog, verjetno še ni povsem pripravljena sočustvovati. Vsaj del občinstva pa je razumevanje bržkone našel za kozake, prebegle pred Rdečo armado, ki v Beogradu varujejo cesarske zaklade in sanjarijo o ponovnem prevzemu oblasti v Rusiji, medtem ko se lokalna prihodnost - torej komunisti - skriva po hribih, kjer prebira teorijo ter pripravlja teren za lastno revolucijo.

Krivce za poporodne krče Kraljevine najde serija v brezčutnih in koruptivnih višjih slojih, ki nadzirajo vse nivoje političnega življenja, brezbrižno koljejo in nadzirajo trgovino z drogami. Za bogatenje in komolčenje po hierarhični lestvici izrabljajo ambicije etničnih in političnih skupnosti, ki pa jih ob prvi priložnosti vržejo pod vlak. Z izjemo ustašev so zato  subverzivni elementi v seriji upodobljeni pozitivno; skupna jim je zlasti moralno krepka drža. Ko se v beznici za isto mizo usedejo naravni nasprotniki, razbojnik Krojač, policist Tanasijević in sovjetski vohun Golubić, zbrani v spomin na padle borce, kresnejo frakeljce in sklenejo »jebat mater« vojnemu dobičkarju, ki je oskrunil grob neznanega junaka. Podobno krepostni so tudi borci makedonske VMRO, ki svoj krvavi boj za svobodo sicer financirajo s prodajo opija in heroina, a se v ključnih trenutkih vedno spomnijo, kje imajo srce.

Čeprav so elite povečini prikazane kot dekadentne in moralno izprijene do daske, je pri njihovem naraščaju, ki ga pooseblja bogata dedinja Maja Davidović, prostor tudi za naivni idealizem. Čistega vina umazane realnosti ji večkrat natoči ostareli inšpektor, ki ji neumorno pojasnjuje, kako stvari stojijo za »male ljudi«. Medtem ko od opija otopele elite brezbrižno pijejo martinije z grškimi olivami in igrajo svojo krvavo igro, jim je mali človek prepuščen na milost in nemilost. Sencam velikih še najuspešneje kljubuje skupnost Jatagan Mala, mešana beograjska četrt, v kateri stojijo najnižji sloji vseh etnij z ramo ob rami. Kot je ušesu takoj jasno že po glasbi v stilu vesternov, je Jatagan Mala pravi divji zahod. Vanjo uradne oblasti s policisti vred nimajo vstopa, razen seveda ponoči, ko obiskujejo romske prostitutke in skrivne sobe za kockanje.

Babilonski Weimar
 / 4. 9. 2018
Sence sledijo trendu serij, ki se posvečajo družbam dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, h katerim prištevamo še ameriški Boardwalk Empire in britanski Peaky Blinders. Še najbolj upravičeno pa smemo vleči vzporednice z nemško serijo Babylon Berlin, ki je izšla v istem letu kot Sence Balkana. V obeh primerih od spodaj navzgor opazujemo podrebrje prestolnic držav v medvojnem času, ki jih razkrajajo interni boji interesnih skupin. Poudarjena je beda prebivalstva, ki v Berlinu išče uteho v nemških pocestnicah, šnopsu in klobasicah; v Beogradu pa opazujemo predajanje romskim hotnicam, rakiji, opiju ter pasulju. Bistvene razlike je treba iskati drugje. Babylon Berlin je v svojem duhu zlasti psihološki - gre za vizualno uprizoritev posttravmatskega izkustva izgubljene vojne v senci prihodnje. V Sencah pa je večji poudarek na korupciji lokalnih in vplivih mednarodnih elit ter etničnih nasprotovanjih, ki so razkrajala družbo kljub temu, da je bila država na pravi strani Versajskega miru. Seriji s tem postavljata ogledalo sodobnim družbam, za katere se po podanih projekcijah zdi, da so se znašle v podobnih razmerah kot tiste med svetovnima vojnama. A korupcija, brezup in kriminal v Sencah Balkana se zdijo nekoliko oprijemljivejši elementi sodobnosti kot fantomi davno pozabljene zlate dobe nemške demokracije, ki se je iztekla v diktaturo in smrt. 

Razloge za rojstvo Senc je v nekem intervjuju orisal avtor Bjelogrlić, ki pojasnjuje, da gre za zgodbo o obdobju, s katerim srbska javnost zaradi zgodovinskih okoliščin pač ni dobro seznanjena. Če se je prva sezona končala z umorom hrvaškega poslanca Radića in šestojanuarsko diktaturo leta 1929, zajema druga čas do atentata Kralja Aleksandra v Marseillu leta 1934. V tretji in zadnji sezoni naj bi avtorji sklenili interval do začetka vojne v Jugoslaviji leta 1941. S tem bi podali sliko časa, ki so ga do zdaj v retrospekciji radi poenostavili in odpravili kot obdobje, katerega steze nujno vodijo v kolaps ter izbruh druge svetovne vojne. Avtorji so se doslej uspešno izogibali zanki linearnosti in gledalcem ponudili interpretacijo historičnega stanja v vseh njegovih morebitnostih. Ravno ta kompleksnost pa skupaj s prepričljivimi igralci, kostumografijo in kvalitetno produkcijo tvori izdelek, ki bi utegnil zanimati in najti zvesto gledalstvo tudi onstran držav Balkanskega polotoka. Edina prepreka, ki bi lahko seriji onemogočala svetovni uspeh, so prevodi barvitih južnoslovanskih psovk, kar pa ni naš problem. Zaključimo lahko le s prelepo frazo: »Ko jebe druge, serem im se pod sitno žito.« 

★★★★★★

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness