Odjeknil je poslednji Blast!

V črno-belo stripovsko okence prodrejo barve. Groteskno podobo zamaščenega plešca preplavijo otroške risbice. Okvir za okvirjem zavzemajo več in več prostora: Polza Mancini je zopet doživel blast!

Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige v prevodu Katje Šaponjić izšel poslednji Blast. Zaključek stripovske tetralogije je v rodni Franciji izšel že pred slabim desetletjem, v zadnjih štirih letih pa smo končno tudi pri nas dobili prevod vseh štirih delov. Avtor zgodbe in podobe Polze Mancinija, ostudnega in včasih čudno prisrčnega antijunaka, Manu Larcenet sicer objavlja že od devetdesetih. Sodeloval je z velikimi francoskimi stripovskimi revijami, kot sta Spirou in Fluide glacial, in s stripovskimi imeni, kot sta Lewis Trondheim in Joann Sfar. Že pred objavo Blasta je torej Larcenet v francoskem stripovskem okolju užival relativen sloves, ki ga je pričujoča tetralogija še dodatno zacementirala.

Hajp je upravičen: če gledamo avtorjevo predhodno kariero, polno zajebantskih stripov, v katerih večinoma prevladujejo hecni možici s pikčastimi očmi in kumaričastimi nosovi ali pa počlovečene govoreče živali, je Blast zagotovo Larcenetov chef d’oeuvre. Tu srečamo presenetljivo drugačno tehniko: črnobele in precizno senčene napol realistične, a groteskno karikirane podobe. Tu in tam veristične risbe živali, ki jih sreča in sanja antijunak Polza. Risba je ne glede na stil tehnično izpopolnjena in intrigi dodaja ozračje tesnobe in, kadar želi, studa. 

Prvi del stripa, spretno preveden kot Masa sala, s čimer ujame tako zvočne kot pomenske razsežnosti izvirnega Grasse Carcasse, v tetralogijo na narativni ravni naredi bolj mlačno uverturo. Aha, ja, protagonist je na zaslišanju. Okej, očitno ga sumijo umora. Zapletel se je v neke mutne posle. Pisatelj, ki ga je po smrti očeta nekaj zadelo in zdaj je zapustil družino in kariero in blodi naokoli. Bla, bla, nič pretirano novega. Vseeno zanimivo postavljena zgodba, a kar nas bolj pritegne, je že prej opisani slog, ki ga prekinjajo siloviti barvni blasti, polni risb, ki sta jih narisali avtorjevi hčerki Lilie in Lenni. 

Blasti, ki jih doživlja Polza, so opisani in narisani kot nekakšni katarzični momenti. Spomnijo nas na slike avantgardnega gibanja CoBrA, zlasti na opus Karla Appla, ki se je s posnemanjem otroške risbe želel približati prvinskosti. Referenca se zdi na mestu, saj tudi blasti protagonista vodijo k nekakšni prvinskosti, stran od njegove resničnosti, ga popeljejo na dogodivščino, ki ga je nenazadnje pripeljala na zaslišanje. V zgodbo smo vrženi in medias res, na Polzino zaslišanje, ko ga pridržijo. Preko flashbackov nato skozi celotno tetralogijo dobimo vpogled v Polzino življenje na cesti in obrobne osebnosti, odpadnice in čudake, ki jih sreča med svojim iskanjem izkustva blasta.

Dlje, kot se spuščamo v pričevanje Polze Mancinija, bolj nam je jasno, da nas je pošteno nategnil. Vedno več detajlov zgodbe, ki se nam v štirih kar zajetnih albumih razkrivajo zelo postopno, nas opozarja, da imamo opravka z nezanesljivim pripovedovalcem. Veliko večino navideznih dejstev, ki jim nasedemo v pripovedi, spoznamo skozi oči krivca, ki želi detektivom prikazati svojo plat zgodbe. Njegova resnica pa je lahko silno pokvečena in manipulirana, čeprav se njena vprašljivost pogosto sluti le v najmanjših namigih. In v tem je keč, ključ, ki pojasni, zakaj se štiri špehe pogoltne tako zlahka: začaral nas je šarmantni psycho killer. 

Bolj, ko blazni zgodba, bolj blazni tudi slog: v grobem lahko rečemo, da avtor vsakemu novemu delu doda vsaj eno novo stilistično neznanko. V drugem delu, ki nosi naslov Apokalipsa po svetem Jackyju, kjer se ga Polza zadeva s serijskim morilcem in mamilašem Jackyem, smo priča prvemu barvnemu flashbacku tetralogije. Ta se odvije znotraj protagonistove že tako retrospektivne pripovedi. Če smo pričakovale, da bo vdor barv v sivino mračne pripovedi prinesel nedolžnost in vesele spomine, se motimo. Ti obarvani flashbacki so spomini na njegovo mladost, polno gnusa do sebe in pretresljivih samopoškodb. Barve tu v pretežno rdečih tonih stopnjujejo stisko, poudarijo barvo krvi in brazgotin. V istem albumu je še en moment, ki slogovno izstopa. Polza gre preprodajat drogo na koncert, ki pa ga čisto posrka. Slog risbe se za tri kratke strani preobrazi v hiperrealistične podobe benda v soju žarometov. 

V tretjem delu Blasta, podnaslovljenega Samo piči, se od serijskega morilca preselimo v psihiatrično bolnišnico, prej pa še v hišo samomorilca, kamor vdre Polza. Larcenet preseneti z novo slogovno eksperimentacijo: na ogled postavi strašljive portrete obrazov, polnih bolečine in razpraskanega, neenakomernega inkarnata. K delom fiktivnega umetnika pristavi še eno atipično krajino, katere avtorstvo v zahvali na koncu četrtega dela pripiše nekemu Yvanu Boulu. Prvič se srečamo tudi s kolažem, ki ga Polza izdela v bolnišnici pri umetniški terapiji. Ta že kar strašljivo upodablja morilca Jackya. Videti je, kot da je sestavljen iz pravih fotografij žensk iz revij, morda pornorevij – ne vemo, saj so podobe preveč razkosane. Neprijeten detajl, če v obzir vzamemo namig, da je bil Jacky spolno motiviran morilec, katerega žrtve so bile ženske. 

Slogovna paleta se razširi tudi v poslednjem delu: tu so kolaži shizofrenika Oudinota, ki ga Polza v tretjem delu spozna v psihiatrični bolnišnici. Kmalu po Polzinem pobegu se z Oudinotom ponovno srečata: njegova hči Carole ga je vzela iz bolnišnice v svojo oskrbo. Polza se jima pridruži in začne občasno spolno razmerje z vsaj pol mlajšo Carole, katere umora je že od začetka obtožen. Tako pridemo do prej omenjenih kolažev, ki so v sklepni zahvali skrivnostno pripisani Anne-Claire. Upodobljene so skrajno pretresljive podobe: Oudinot želi ustvariti svojo pornorevijo in ker mu je prepovedano nadlegovati okoliške ženske, podobe skolažira iz skupaj zlepljenih fragmentov različnih ženskih obrazov, ki jim po otroško pričečka razgaljena telesa. Tu gre poudariti, da je tudi avtorica Anne-Claire uporabila fotografije iz dejanskih revij, kar še doda k bralkini averziji.

Larcenet je res mojster vzbujanja odpora in tesnobe. K absurdu v četrtem delu dodajo še stripovski vložki, ki jih je prispeval stripar Jean-Yves Ferri, sicer nadaljevalec stripov o Asterixu in Obelixu. Komični kratki stripi pripovedujejo o Jasperju, bipolarnem medvedu, scena, trije okvirčki in pančlajn, ki se jim smejeta protagonist in Oudinot. Ti vložki so ravno dovolj bedasti, da v zgodbo vnesejo dodaten element nelagodja, saj vemo, da nas na naslednjih straneh verjetno ne čaka nič lepega. In res se nasilje le stopnjuje: priča smo mečkanju mačjih glav, jagodnemu izboru najbolj kripi prizorov tetralogije, ki plešejo v protagonistovi glavi, posilstvu in še več brutalnim umorom. Na koncu strip spremeni fokalno točko, namesto nezanesljivega Polze pripoved prevzameta detektiva. A tudi njuno pričevanje je okrnjeno: ker ne poznata celotne zgodbe, sta le še dva koščka, ki pa kolaža ne povežeta v povsem izostreno sliko. 

To je tisto, kar je pri Larcenetovemu Blastu pravzaprav najzanimiveje: ne na narativni, ne na slogovni ravni ne moremo popolnoma razločiti resnice od blodnje in spekulacije od dejanskosti. Bralki je dano, da sama razbira vizualne sugestije, iz katerih je slutiti približek resnici. Gibčnost avtorjevega sloga in njegova iznajdljivost, s katero je prek sodelovanja z otroki in drugimi ustvarjalkami uspel v zgodbo inkorporirati celo vizualno paleto neizrekljivih atmosfer in občutkov, upravičuje njegovo mesto na čelu francoske stripovske scene. Saj je menda pri dobrem stripu najbolj privlačno prav to: podobe in scenarij splesti v celoto, v kateri vsaka polovica polni pomenske vrzeli druge.

Blast je blastel v Nastjinih očeh.