Vse o epistemologiji

Oddaja
14. 10. 2021 - 21.30

Svepisteme je nova oddaja na Radiu Študent, v kateri bomo vsak drugi mesec govorili o temah, ki so tako ali drugače povezane z zgodovino in filozofijo znanosti. Premierno bo naš cilj orisati zgodovino discipline zgodovine znanosti in na ta način umestiti metodologijo, s katero bomo pristopali k analizi znanstvenih praks, v trenutno stanje raziskav.

Kot je nekoč dejal Canguilhem, je filozofija znanosti tradicionalno poimenovanje, a tradicija je mlada. V teoretskem prostoru, ki se bolj ali manj prekriva z ozemljem Slovenije, je zgodovina znanosti dobila svojevrsten pomen. Za razliko od angloameriške akademije je ne ločujemo od filozofije znanosti in obe pogosto spajamo v enotno ime epistemologija, ki je spet ne strogo razmejujemo od kritičnega preučevanja vednosti na sploh. Ta značilna epistemološka drža v veliki meri izvira iz specifično odbranega kanona avtorjev, ki se je uveljavil pod vplivom francoskega strukturalizma na eni strani in analitične filozofije na drugi strani. Sveto trojico tega kanona tvorijo Gaston Bachelard, Alexandre Koyré in Thomas Kuhn. Z njimi povezani so tudi ostali temeljni avtorji. Bachelardov naslednik, Georges Canguilhem, je bil prav tako obširno prevajan v slovenščino in je kasneje mentoriral Michela Foucaulta, s katerim ta filiala doseže največjo prepoznavnost.

kontekstualizacija Canguilhemovih spisov o epistemologiji in zgodovini znanosti
 / 25. 2. 2018
Koyré, sicer sprva učenec Edmunda Husserla, se je podobno kot Canguilhem kalil v epistemološki klimi medvojnega Pariza. To ozračje je leta 1925 dobilo tudi oprijemljivo institucijo, Centre international de synthèse, kjer je vidneje prispevala zlasti Hélène Metzger, ki se je ukvarjala z zgodovino kristalografije in alkimije. Naštete avtorje kljub marsikaterim razlikam angloameriški zgodovinarji danes združujejo pod enotno oznako historična epistemologija. Kot glavni zgled za svoje delo jih je večkrat navajal tudi Kuhn. Ne glede na razhajanja med frankofilnimi in anglofilnimi ljubljanskimi filozofi, je omenjenim avtorjem namreč skupno, da so na razvoj znanosti gledali kot na zgodovino diskontinuitet, rezov, obratov ali revolucij v znanstveni misli. Proti anahronizmom in pozitivističnemu zgodovinopisju so se borili tako, da so se vživeli v racionalnost preteklih dob, v episteme, znotraj katere postane razumljivo, kako je bil svet lahko percipiran skozi alkimistični nauk, aristoteljansko fiziko in ostale načine mišljenja, ki naj bi bili radikalno drugačni od mehanične naravne filozofije 17. stoletja.

Pomanjkljivost te hrestomatije ni le, da je zastarela, temveč da je znotraj nje zelo težko razbrati probleme, ki jih poraja s tem kanonom utemeljen pristop k zgodovini znanosti. Da bi prepoznali slepe pege lastne epistemologije, si je potrebno podrobneje pogledati drugačno kanonizacijo historične epistemologije in njenega temeljnega koncepta - znanstvene revolucije - v Veliki Britaniji in ZDA, kjer se je v 20. stoletju ustanovilo daleč največ inštitutov in oddelkov, namenjenih zgodovini znanosti. Metodološki program, ki se osredotoča na revolucionarne prelome v znanstvenih idejah, bomo torej obravnavali skozi njegovo strateško vlogo pri institucionalizaciji zgodovine znanosti kot akademske discipline. Drugi in tretji del oddaje bosta tako posvečena angloameriški recepciji francoske epistemologije po drugi svetovni vojni, ki je v našem kanonu izpuščena, čeprav je postala dominantna smer v zgodovini znanosti. Začeli pa bomo s prav tako zanemarjenim dogodkom, ki je sploh sprožil uvažanje francoske epistemologije v angleško zgodovino znanosti in določil posebno tirnico njenega razvoja. To je bil drugi Mednarodni kongres za zgodovino znanosti in tehnologije leta 1931 v Londonu, na kateri je nastopilo osem delegatov iz Sovjetske zveze z Nikolajem Buharinom na čelu.

 

Sovjetska invazija

Eden izmed glavnih namenov sovjetske udeležbe na kongresu je bil razširiti vest o izjemnem znanstvenem razvoju, ki ga je Sovjetska zveza dosegla proti koncu 20-ih let 20. stoletja. V tistem času je vzpostavila prvi inštitut za zgodovino znanosti na svetu, hkrati pa je zagnala mrežo genetskih raziskav, ki so pospešile napredek kmetijstva. Član delegacije je bil tako tudi Nikolaj Vavilov, osrednji strokovnjak s področja rastlinske genetike, ki je na konferenci predstavil prispevek o zgodovini agrikulture. Prihod Sovjetov je sprožil nemir v že tako napetem političnem londonskem ozračju, kjer se je ob nižanju plač in krizi laburistične vlade odvijala največja stavka ladijskih delavcev v zgodovini Anglije. Konservativna časopisa Daily Mail in Morning Press sta pozvala k izgonu Sovjetov iz države. Podobno polarizirana je bila sama konferenca. V strahu pred srdom javnosti je organizator sovjetske govorce ločil v posebno sekcijo. Nekatere predstavitve so Angleži preprosto prekinili, češ da niso dovolj zgodovinske. Moderator je sovjetske diskutante neprestano discipliniral z bučnim ladijskim zvoncem, ki si ga je sposodil kar iz zbirke znanstvenega muzeja, v katerem je konferenca potekala. Kot so delegati zapisali v telegramu, je bil kongres katastrofalen, z izjemo tega, da je nekaj mladih angleških udeležencev, citiramo, »spodbudil k študiji dialektičnega materializma«.

Telegram je bil preroški. Prav mladi, marksistično naravnani znanstveniki, ki so bili prisotni na kongresu, so Sovjetom pomagali prevesti njihove članke in jih razširili v obliki zbornika, naslovljenega Science at the Crossroads, ki je na zahodu postal ustanovna knjiga marksistične zgodovine znanosti. Obenem pa so angleški navdušenci nad sovjetsko intervencijo oblikovali novo generacijo, včasih poimenovano The Social Relations of Science Movement, ki je vse do druge svetovne vojne ustanavljala in obvladovala osrednje britanske institucije za raziskovanje in poučevanje zgodovine znanosti. Med njimi je treba našteti zlasti Johna Desmonda Bernala, Josepha Needhama, Lancelota Hogbena, Hymana Levyja, Davida Guesta in Jamesa Crowtherja. Vsi so bili naravoslovci, izobraženi na tedaj radikalizirani Univerzi v Cambridgeu, in kasneje zaposleni kot raziskovalci, z izjemo Crowtherja, ki je po študiju postal znanstveni novinar. Sovjetski nauk so torej prevzeli v prakso vpeti posamezniki, ki so s pozicije marksizma komentirali tako zgodovino znanosti kot aktualno znanstveno politiko.

Ker so sovjetske predstavitve obširne, se bomo omejili le na prispevek Borisa Hessna, Družbene in ekonomske korenine Newtonove Principie, ki velja za eno najbolj prelomnih in komentiranih besedil v zgodovini znanosti. Glavna Hessnova teza je, da so bile osrednje teme, s katerimi se je ukvarjala fizika med 15. in 17. stoletjem, v svojem temelju odziv na tehnične izzive razvijajočega se kapitalizma na področjih industrije, transporta in vojskovanja. Citiramo: »Kaj se zastavlja kot znanstveni problem, polje znanstvene problematike je pogojeno s tehničnimi zahtevami industrije in drugih sfer družbenega življenja, čeprav so te tehnične spodbude abstrahirane v splošnih znanstvenih trditvah.« V prvem delu svoje predstavitve Hessen našteje nekaj splošnih primerov. Za pospešeno rudarjenje zlata in srebra, potrebnih za razširjeno cirkulacijo denarja, ali pa bakra in železa, ki sta bila ključna za novo strelno orožje, je nujno razvitje tehnologij za izčrpavanje vode, ventilacijo rudnikov in dvigovanje rude, kar poraja probleme hidro- in aerostatike. Že v 15. stoletju se tako v rudnikih začnejo zaposlovati učeni mehaniki. V zvezi s transportom se zastavljajo vprašanja nosilnosti plovil, gradnje kanalov kot tudi navigacije, kar je spodbudilo izdelavo natančnejših kronometrov, preučevanje plim in astronomske raziskave. Nazadnje balistika poraja problem gibanja predmeta skozi vakuum, zrak, vpliv upora zraka na krivuljo in hitrost naboja in podobno. Vodilni fiziki, trdi Hessen, niso bili ločeni od tehničnega znanja, ampak so iz njega črpali za izpeljavo splošnejših fizikalnih spoznanj. Kot primer omenja Galileja, ki se je kot dvorni matematik ukvarjal tako s problemom gradnje ladij kot balistike. Svoje osrednje delo, Razprave in matematične demonstracije, povezane z dvema novima znanostma, Galilej celo začne s priznanjem, da »stalna dejavnost, ki jo Benečani razkazujejo v svoji sloviti orožarni« ponuja široko polje za preiskave, »zlasti kar se tiče mehanike«.

V drugem delu je Hessen svoji materialistični analizi podvrgel Newtona, simbol angleškega nacionalnega genija. Kot ostali filozofi narave je tudi on črpal iz gradiva, ki so ga v raziskovalne centre prinašale čezoceanske ekspedicije in »praktične matematične veščine«. V podporo svojemu argumentu Hessen navaja Newtonovo pismo sodelavcu Francisu Astonu iz leta 1680. V njem je Newton dal podrobna navodila, katere informacije naj mu Aston priskrbi med svojo odpravo po Evropi: skrbno preuči metode plovbe, vse utrdbe in metode njihove gradnje, preglej naravna bogastva dežele, zlasti kovine in minerale, in se seznani z metodo njihove proizvodnje in purifikacije, pozanimaj se o metodah pridobivanja zlata iz zlatonosnih rek, poizvedi, ali se nihalne ure lahko uporabijo za določanje geografske dolžine na dolgih oceanskih odpravah, in tako naprej. V nadaljevanju predavanja se je Hessen lotil branja samega mesa Newtonovih Matematičnih principov filozofije narave, skozi katerega pokaže, da fizikalne teme, ki so v tem delu obravnavane na abstrakten način, na primer gibanje nihal, planetov ali upor zraka, sovpadajo s prej naštetimi konkretnimi vprašanji. Na ta način je Hessen skušal utemeljiti, da Newton ni bil izoliran genij, vzdignjen nad posvetnimi tehnično-ekonomskimi interesi svojega časa.

Čeprav se Hessnu večkrat zmotno pripisuje vulgarni materializem, je izrecno poudaril, da ekonomija ni edini določujoči faktor in je upošteval tudi razne »nadzidave«, ki so vplivale na Newtonovo mišljenje, zlasti verska prepričanja in pravno-politično filozofijo. A morda najbolj zanimiv odsek je njegova interpretacija ideološke funkcije samega znanstvenega besedila. Hessen je namreč opazil, da se zdi materialistična analiza Principov in drugih naravnofilozofskih spisov absurdna, saj njihova abstraktna formulacija zakriva kakršno koli sled vsakdanjih družbeno-tehničnih problemov, iz katerih črpajo svoj material. Rečeno drugače, za prakso naravne filozofije je značilen poseben diskurz, ki samozakriva oziroma mistificira lastne zgodovinske izvore. Hessen je prepoznal dve strategiji Newtonovega besedila, ki dosežeta ta učinek. Prvič, Principi so napisani v matematičnem jeziku, ki abstraktne trditve o naravi demonstrira v geometričnem redu. V tovrstni visokoteoretski ubeseditvi neizogibno izginejo kakršne koli reference na profane, konkretne ugotovitve mehaničnih veščin ter na popise in meritve iz odprav, ki so Newtonu prvotno priskrbele neobhodno osnovo za oblikovanje teh abstrakcij.

Drugič, Principi so zasnovani kot univerzalen teoretski sistem, ki z enotno metodo združi serijo prej nepovezanih, razkropljenih tehničnih problemov. S tem ko so ti problemi integrirani v koherenten sistem abstraktnih pojmov, ki naj bi opisoval naravo samo, so vzeti iz domene obrtnika in postanejo stvaritev filozofa. Oblika sistema daje vtis, da Newtonova filozofija izvira iz najbolj abstraktnih tez, iz katerih so s formalno rigoroznostjo izpeljane ostale, kar dodatno otežuje prepoznavo lokalnih družbenih vplivov na vsebino njegove znanosti. Po drugi strani se obrne sam zgodovinski redosled znanstvenega dela. Ne zdi se več, kot da bi Newton črpal iz konkretnih podatkov in poročil, ki so mu jih priskrbeli tehniki in popotniki 17. stoletja, temveč je v lastni sobi in glavi izpeljal čisto razumevanje narave, ki je šele nato - in v veliki meri neodvisno od svojega neomadeževanega filozofskega spočetja – doživelo praktično uporabo.

Izvirnost Hessnovega argumenta je v tem, da je samo abstraktnost in sistematičnost Newtonovih Principov, ki ovirata prepoznanje družbenih vplivov, obravnaval kot miselni obliki, ki sta značilni za določen družbeno-zgodovinski način prakticiranja znanosti. Sama forma naravnofilozofskega dela zamegljuje »tuzemske« zgodovinske vire svojega nastanka. Branje zgolj prelomnih besedil posledično ustvarja skrivenčeno podobo zgodovine znanosti. Upoštevati moramo torej širši nabor virov, recimo zasebne korespondence, širši nabor delavcev – dopisnikov, popotnikov, izdelovalcev inštrumentov, mehaničnih obrtnikov – in celoten preplet odnosov, v katerih so znanstveniki lahko konstruirali svoje sisteme narave. Vsi ti dejavniki so izločeni, če se osredotočamo na izključno miselne revolucije avtorjev epohalnih besedil.

 

Reakcionarna revolucija

Kot že rečeno, so Hessnov pristop bolj ali manj uspešno nadaljevali britanski marksisti. Pri tem so ustanovili prve inštitucije za poučevanje epistemologije, recimo cambriško Komisijo za zgodovino znanosti leta 1936. Zgodovino so pri tem vseskozi obravnavali kot sredstvo komentiranja in angažmaja v znanstveni politiki. Bernalovo delo The Social Function of Science iz leta 1939 je reprezentativno. Izhajajoč iz zgodovinskih analiz znanosti naniza predloge, kako preoblikovati učni načrt in financiranje znanosti, kakšno vlogo bi moralo igrati državno planiranje v znanstvenem razvoju in katerim funkcijam v družbi lahko vse služi znanost, recimo v zvezi z agrikulturo, gradnjo stanovanj, preskrbo oblek, rudnin in tako dalje. V ZDA naj bi Hessnov pristop razvijal Robert Merton, ki je leto pred Bernalom v monografiji Science, technology and society in seventeenth century England utemeljeval, da sta bila ključna vira baconianske naravne filozofije popisovanje dela in tehnik mehaničnih obrtnikov ter puritanizem.

Že leta 1940, odločneje pa po drugi svetovni vojni, se je v Angliji organizirala nasprotna skupina učenjakov s ciljem zavarovati svobodo znanosti pred družbenimi pritiski, ki naj bi jih po njihovem mnenju izvajali marksisti. Njihovo pozivanje k znanstveni svobodi je bilo hkrati komentar znanstvene politike, pogled na družbeno vlogo zgodovine znanosti in nov metodološki program za pisanje »dobre« epistemologije. Ob tem ko so kritizirali politične pritiske kot posege v intelektualno čistost znanstvenega raziskovanja, so tudi zanikali vpliv družbenih dejavnikov na zgodovinske premike v znanosti. Ironično je, da jim je pri njihovi prevladi pomagala prav sprememba znanstvene politike med hladno vojno, ki naj bi v Angliji v 50-ih letih preusmerila kar 60 odstotkov znanstvenega financiranja v raziskave z vojaško-strateškim pomenom. Podobno je tudi v ZDA cel kup inštitutov, na katerih je zaživela nova, antimarksistična epistemologija, sredstva prejemal na podlagi National Defense Education Act, ki je bil sprejet leta 1958 kot odziv na izstrelitev satelita Sputnik.

Svojo metodološko prizmo so borci za svobodo našli v delu Alexandra Koyréja in njegovem pojmu znanstvene revolucije. Koyré je izraz uporabil že v svojih Študijah o Galileju iz leta 1939 kot oznako za radikalni idejni prelom, ki sta ga povzročili Galilejeva in Descartesova mehanična filozofija. Kasneje je Koyré emigriral v ZDA in tam leta 1957 izdal svojo drugo znano monografijo, Od zaprtega sveta k neskončnemu univerzumu. V uvodu k temu delu je znanstveno revolucijo 16. in 17. stoletja izpostavil kot nosilni koncept svojih raziskav. Indikativno je, da znanstveno revolucijo v tem uvodu enači s »krizo evropske zavesti«, kar je očiten poklon Husserlu. Tako mentor kot učenec se namreč nista zanimala za drobne spremembe v posameznih pojmih, ampak za epohalne premike v miselnem svetu ali historičnem a prioriju, ki določa, kaj je v nekem obdobju sploh zamisljivo in razrešljivo kot znanstveni problem. Ta poudarek je morda najbolj razviden iz Koyréjeve trditve, da alkimija ni ostala v svetu približnih meritev zato, ker bi ji manjkal termometer, ampak »sama ideja, da je toploto mogoče podvreči natančni meri«.

Kako natančno so Angleži sledili kontinentalni epistemologiji, ni enoznačno, a za naše potrebe ni toliko ključna bralna zvestoba kot pa disciplinarna vloga, ki jo je igrala recepcija Koyréja. Sprejeto je, da je idejo znanstvene revolucije v angleškem prostoru populariziral Herbert Butterfield, zlasti s svojim delom The Origins of Modern Science, v katerem je zapisal takole: »Upoštevajoč, da je ta revolucija sprevrgla avtoriteto srednjega veka in antičnega sveta v znanosti, da je zasenčila ne samo sholastično filozofijo, ampak aristoteljansko fiziko, je svetlejša točka od česarkoli, kar se je zgodilo od vzpona krščanstva.«

Butterfield je bil za razliko od marksistov zgodovinar, profesor v Cambridgeu, po prepričanju pa konservativni katolik in je tudi odprto priznaval vpliv krščanstva na znanost v katerem koli obdobju – seveda na strogo miselni ravni. Znanstvene revolucije ni obravnaval le kot največjega dogodka v človeški preteklosti, temveč kot model pisanja zgodovine. Temeljno načelo tega novega zgodovinopisja je postalo, da je treba spremembe v znanosti razumeti kot intelektualne preboje, na katere imajo družbeni, ekonomski in drugi »zunanji« dejavniki zanemarljiv vpliv. Znanstvena revolucija ni povezana s strukturnimi ekonomskimi in političnimi procesi, ki jih izpostavljajo marksisti, temveč se odvije nenadno, kot vizualni preklop mislečega posameznika. Butterfield recimo govori o tem, da so si znanstveniki 17. stoletja »nadeli nov par očal«, Kuhn pa je v podobnem slogu kasneje opisal revolucije kot preskok v Gestaltu, načinu gledanja.

Osredotočenost na notranje spremembe v mentalitetah je imela tudi cehovsko posledico. Butterfield je konec 40-ih let pred novoustanovljenim Britanskim društvom za zgodovino znanosti svaril, da znanstvena izobrazba ne zadošča za pisanje zgodovine znanosti. Zgodovinopisje naj bi namreč razvilo posebne metode, ki »pravemu zgodovinarju« vcepijo miselne navade, zaradi katerih lažje prepoznava idejne razlike med dobami in se tako obvaruje pred anahronizmi. Ta trditev je seveda cinična glede na Butterfieldovo anahronistično čaščenje znanstvene revolucije. Poleg tega je zavajajoča, saj so se znanstveniki lotili tem, ki še danes veljajo za korektno zgodovinopisje. Walter Pagel, sovoditelj cambriškega Komiteja za zgodovino znanosti, je recimo zagovarjal, da so »odkritja« 16. in 17. stoletja neločljiva od njihovega religioznega in mističnega konteksta.

Vseeno je bil Butterfieldov poziv uspešen. Po drugi svetovni vojni se je zgodovina znanosti vedno bolj oddaljevala od znanstvenikov in postajala podzvrst zgodovine. Butterfield je recimo leta 1942 prevzel cambriško Komisijo, ki sta jo do tedaj vodila Needham in Pagel, in jo zapolnil s humanistično izobraženimi predavatelji podobne politične usmeritve. Sočasno je zgodovina znanosti postala obvezen predmet na naravoslovnem študiju, Butterfield pa je zanj napisal učbenik. Obenem je zavrnil ponudbo, da bi v izvajanje predmeta vključil ekonomsko fakulteto, in je namesto tega sklenil zavezništvo s filozofskim oddelkom, kar je dodatno utrdilo podobo znanosti kot misli. Na prvo redno predavateljsko delovno mesto za zgodovino znanosti je imenoval Ruperta Halla, prav tako zgodovinarja, ki je v svojem doktoratu spodbijal, da so vojaške potrebe vplivale na Galilejevo fiziko. Hallova žena, Marie Boas, pa se je proslavila s študijo »intelektualne revolucije« Roberta Boyla.

Cambriška recepcija Koyréja se je hitro uveljavila v Veliki Britaniji in ZDA. Alistair Crombie jo je utrdil v Oxfordu, Hall je kasneje dobil mesto v Indiani, Charles Gillispie pa je znanstveno revolucijo razširil na Princeton. Internalistični historiografski program se je uveljavil tudi na Harvardu, kjer je tedaj svoj študij zaključeval Kuhn. Na Nizozemskem je zgodbo o Mehanizaciji svetovne slike nadaljeval Jan Dijksterhuis. Nov pogled na zgodovino znanosti je doživel tudi poljudnejšo izdajo s knjigo Mesečniki, ki jo je pripravil Arthur Koestler, sicer tesen prijatelj Georgea Orwella.

Kot je zapisal Hall v svoji kritiki Mertonove teze, je v Mertonu povzeta epoha socioekonomskega zgodovinarja, medtem ko Koyré odpira epoho zgodovinarja idej. Ta citat je nazoren z dveh vidikov. Prvič, Mertona zamejuje na preteklost kot zaključek izteklega obdobja, ki ga nadomešča teorija, relevantna za sedanje raziskave. Drugič, namesto Hessna kot poosebitev starega pristopa izbere Mertona, češ da je njegova teorija bolj sofisticirana kot Hessnov esej. Izbira nasprotnika je tipično hladnovojna in je značilna tudi za druge, Hallu sorodne zgodovinarje. Merton namreč ni bil marksist in je bil zato lahko vzet kot sprejemljiv govorec, medtem ko se s Sovjeti preprosto ne razpravlja – njihov materializem je vulgaren in zato nevreden akademske noblese. S tem ko je Hall Mertona marksiziral, je razvodenil politični naboj medvojne zgodovine znanosti, tako izpraznjeni marksizem pa je nato lahko izenačil z eksternalizmom na sploh, torej s kakršnim koli pristopom, ki poudarja družbene dejavnike pred intelektualnimi. Nepresenetljivo se je eksternalizma prijel zaničevalen prizvok.

Razlikovanje med internalizmom in eksternalizmom, ki ga je uvedla hladnovojna zgodovina znanosti, je prežemalo epistemološko govorico vsaj do 70-ih let. Po prvotni intervenciji internalistov se je sicer polemika nekoliko umirila. V 60-ih letih je že večina piscev iskala srednjo pot, ki bi upoštevala tako zunanje kot notranje dejavnike znanstvenih sprememb. Vseeno pa je ta eklekticizem še vedno privilegiral idejne premike, saj je dopustil le omejena mesta, na katerih v znanost prodira družba, recimo pri praktični uporabi znanosti, dodeljevanju financiranja, znanstvenih publikacijah in podobno. Samo znanstveno vednost je, nasprotno, izvzel iz sociološke obravnave. Ta zasuk je značilen za Mertonova poznejša pisanja, ki so iz sociologije znanosti izločila sociologijo znanstvene vednosti.

Dovršitev eklekticizma predstavlja delo Thomasa Kuhna. Po Kuhnovih lastnih besedah naj bi mu Koyré, po tem ko je prebral Strukturo znanstvenih revolucij, čestital, ker mu je uspelo združiti »zunanji« in »notranji« pristop. Temu bi utegnili verjeti, saj so Kuhnovo razpravo o Vlogi merjenja v moderni fizikalni znanosti in njegov pojem normalne znanosti desetletje za tem prevzeli sociologi znanstvene vednosti. A Kuhn je poskuse, da bi se ga uporabilo kot argument v prid družbeni pogojenosti znanstvene misli, ostro zavrnil kot »ponorelo dekonstrukcijo«. Podobno se je čudil v enem izmed drugih intervjujev: »Struktura se mi je vedno zdela precej odkrito internalistična. Ljudi v Angliji vedno znova preseneča, da sem internalist.« Dilema izgine, če si pogledamo Kuhnov članek Zgodovina znanosti, v katerem najdemo vse značilnosti eklekticizma. Najprej se zavzame za hkratno upoštevanje zunanjih in notranjih dejavnikov. Nato nam kot tester eksternalizma pod nos pomoli Mertonovo tezo. Našteje tudi nekaj zamejenih mest, kjer v znanost vseeno prodrejo »vrednote in družbene potrebe«, recimo ob vzpostavljanju novega področja raziskovanja. In nazadnje sledi še klasični zagovor, da so sami znanstveni pojmi in problemi izolirani od »kulturnega miljeja, v katerem znanstveniki živijo svoje nepoklicno življenje«. Izoliranost je po njegovem zlasti značilna za to, čemur pravi »visoko razvite znanosti«, s čimer najverjetneje misli fiziko, ne pa toliko za inženirstvo, medicino, pravo ali umetnost. Kuhn seveda povsem zanemari Hessnovo trditev, da odmaknjenost »visokih znanosti« od vsakdanjega življenja ni odraz njihove naravne čistosti, temveč izhaja iz posebne metode, s katero te prakse obdelujejo svoje probleme in jih abstrahirajo od konkretnih okoliščin, v katere so bili prvotno vpeti.

 

Obrat k zaprtim praksam

V 70-ih letih 20. stoletja so se začele uveljavljati drugačne vrste študij, ki so se zoperstavile zguljeni delitvi na internalizem in eksternalizem. Na eni strani je nova generacija Hessnovih bralcev zagnala gibanje Radical Science, ki je bilo ideološko blizu maju '68. Njihova aktivnost je kmalu zamrla brez vidnejšega odmeva. Zakaj je bilo tako, bi lahko razglabljali še pozno v noč. Zato se bomo osredotočili na drugo gibanje, tako imenovani močni program v sociologiji znanstvene vednosti ali SSK, ki je preplavil angloameriško epistemologijo in še danes v različnih izpeljavah ostaja prevladujoč pristop k preučevanju znanosti. Čeprav odnos do Hessna med sociologi znanstvene vednosti niha od hladnovojnega distanciranja do izrecnega prevzemanja, so v svojih kritikah znanstvene revolucije v marsikaterem oziru obujali teme in metode, ki jih je prvi izpostavil sovjetski delegat.

Jedro močnega programa je bil premik premisleka o znanosti od tega, kar znanstveniki govorijo in pišejo, k temu, kar počnejo, in materialom, ki jih pri tem uporabljajo. Če znanost obravnavamo kot zvrst umskega dela, postane delitev na zunanje in notranje dejavnike irelevantna. Laboratorij, »teren« ali botanični vrt od zunanjega sveta niso ločeni, ker bi bili politično nevtralni prostori, temveč ker so zanje značilni posebni družbeni odnosi, v katerih se odvijajo znanstvene prakse. Da bi razumeli zgodovinski nastanek znanstvenih resnic, moramo torej preučiti mikropolitična razmerja, v katerih so bile proizvedene. V ta namen je treba, kot je pozval že Hessen, upoštevati širši nabor prostorov nastajanja vednosti, onkraj univerze in teoretskih besedil. Ideja znanstvene revolucije naj bi zanemarila zlasti delo mehaničnih obrtnikov v rudnikih, ladjedelnicah in orožarnah ter cvetočo mrežo izdelovalcev inštrumentov, s pomočjo katerih je bilo šele mogoče dejansko vzpostaviti »mehanično« filozofijo sveta. Tipičen primer tega pristopa je članek Jima Bennetta o geometrizaciji zemljemerstva in navigacije. V njem pokaže, da je ta proces potekal kot cehovski boj med običajnimi praktiki, ki so se zavzemali za enostavnejša orodja, in šolanimi zemljemerci, ki so skušali uvesti kompleksnejše inštrumente, za uporabo katerih je bilo nujno znanje matematike. Geometrizacija prostora torej ni potekala kot preskok v načinu mišljenja, temveč kot postopno ruvanje za profesionalizacijo praktične obrti in standardizacijo njenih znanj in orodij.

Inovativen zasuk SSK je, da se je osredotočila na vsakdanje družbeno življenje preteklih in sodobnih znanstvenikov. Večina kanonskih del, ki se uvrščajo v to smer, se svojega predmeta loteva skozi mikrosociološki ali mikrozgodovinski popis ustanov, rutin, utelešenih vednosti, posebnih žargonov in vizualnih podob, ki se gojijo v znanstvenih institucijah. Morda najslovitejši primerek je knjiga Laboratory Life iz 1979, ki je bila napisana na podlagi dvoletnega opazovanja dela v biološkem laboratoriju. Kakor pojasnita avtorja Bruno Latour in Steve Woolgar, je delo zastavljeno kot antropološka raziskava tujega plemena nevroendokrinologov in njihovih ritualov. Sorodno pot ubira tudi etnometodologija Michaela Lyncha.

V posamezne pojme SSK se zaenkrat ne bomo spuščali, ker smo jih deloma predstavili že v drugi oddaji, deloma pa jih bomo uvajali sproti pri interpretaciji konkretnih izsekov iz zgodovine znanosti. Za zaključek zgodbe o kanonizaciji epistemologije bomo nakazali nekatere skupne težave pristopov, ki so se razmnožili v okviru tako imenovanega practice turn ali obrata k praksi. Prevlada mikroanaliz znanstvene dejavnosti je obrodila niz podrobnih študij primerov, a ti nikoli niso bili povezani v enotno povest o zgodovini znanosti, kot jo je recimo ponujala prizma znanstvene revolucije. Nekateri sociologi, kot sta Andrew Pickering in prej omenjeni Lynch, izrecno zavračajo gradnjo kakršnih koli »velikih teorij«. Drugi, na primer Harry Collins, pa so jih po lastnih besedah »odložili za nedoločen čas«. Mikrodrža je po svoje naivna, saj implicira, da sta antropološko opazovanje in naturalistično opisovanje praks najbolj nevtralna in zanesljiva načina za razumevanje znanosti. Vendar case studyji niso suhe deskripcije, ampak običajno služijo ponazoritvi neke splošnejše teorije. Množenje teh perspektiv je privedlo do fragmentacije epistemologije na ozke poddiscipline s posebnimi ustanovnimi avtorji in privilegiranimi objekti analize – od zgodovinarjev knjige, vizualne in materialne kulture do geografskih, ontoloških in drugih »obratov«. Kot je zapisal še en SSK-jevec, Jim Secord, se moramo danes zaradi odsotnosti sinteze zgodovino znanosti pravzaprav učiti dvakrat: enkrat skozi zgodbo znanstvene revolucije, drugič skozi koščke praks, ki jo spodbijajo.

Intervju z britanskim zgodovinarjem znanosti
 / 11. 12. 2020

Opustitev ambicioznejših teorij v prid naturalističnim mikronarativom ima še eno ključno posledico, na katero sta opozorila tako Gary Werskey, član gibanja Radical Science, kot Simon Schaffer, vidnejši predstavnik SSK. Za razliko od angažirane medvojne epistemologije sodobne študije znanosti v glavnem zanemarjajo kritiko znanstvene politike in se izvzemajo iz trenutnih bojev za znanost. Družbeni kontekst, v katerem nastaja vednost, opisujejo povsem starinarsko, kot zbirko kuriozitet, nad katerimi se navdušujejo vse bolj specializirane podpanoge akademikov. Odprt izziv torej ostaja, kako premisleke o znanstveni preteklosti ponovno mobilizirati pri naslavljanju aktualnih razvojev v znanosti.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen tekst, si pa predstavljam, da je v živo težko slediti.

Malo več radijskosti v bodoče, ampak vse pohvale za odpiranje tega področja na RŠ.

Tudi Tibor R. končno ni več edini v generaciji, ki se ukvarja z epistemologijo. Ker lik je dosadan.

IDE SVIT

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.