Kdo vleče niti

Obvladovati in biti obvladan … Nadzirati in biti nadziran … Biti gospodar in biti suženj … Biti lutka brez lastne volje, popolnoma prepuščen oblastnim nitim spretnega lutkarja … Moč … je naslov in osrednja tema lutkovnega nokturna, groteskne in atmosferične predstave v režiji in izvedbi Jiříja Zemana in Martine Maurič Lazar v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Premierno je bila predstava uprizorjena že leta 2019, ponovitev pa smo si lahko ogledali konec marca.

Vsakršno družbeno razmerje je nujno tudi razmerje moči. Kako se moč in šibkost manifestirata, kakšni so njuni medsebojni vzvodi in kako sta pojma neločljivo prepletena, pa so vprašanja, ki se lutkovni umetnosti ponujajo sama. Lutkarstvo namreč že po svoji formi vsebuje razmerje moči med lutkarjem in lutko, saj lutkar, ki je pogosto skrit, vleče nevidne niti in nadzira lutko brez lastne volje in moči. Kako torej je to implicitno in formalno lastnost lutkarstva obravnavala predstava Moč?

Oblastna moč lutkarja se pokaže že pred prvim trenutkom predstave. Še preden bi gledalci lahko vstopili v dvorano, nas namreč pozdravi Zeman, ki se kasneje izkaže tudi za glavnega lutkarja. Ta nas nagovori kar v češčini. Ko se na nekaj preprostih slapstick šal odzovemo z vljudnim hahljanjem, nas ozmerja, da Slovenci pač ne razumemo češkega humorja in nam privzdigne zaveso nad vhodnimi vrati, da lahko vstopimo. A to je vse del predstave. Bistveno je, da se moramo že za vstop v dvorano rahlo prepogniti pod roko glavnega lutkarja in s tem prevzeti podrejeno vlogo.

V dvorani nas pričaka približno trideset stolov v polkrogu, na sredini polkroga pa na prestolu sedi Maurič Lazar. Oblečena je v krinolino in je močno naličena, da spominja na lutko. Nad njo visi velik lestenec. Sceno najbolj zaznamuje močna stranska luč, ki na nasprotno steno meče groteskne sence. Atmosferičnost scene, ki je za sicer nemo predstavo bistvena, dopolnjuje glasba Milka Lazarja, ki v veliki meri poskrbi tudi za naracijo. Močno ritmičen, skorajda že mehaničen klavir, ki je značilen za Lazarjevo glasbo, tokrat dopolnjuje violina, ki mestoma prevzame vodilno vlogo in z dolgimi toni ustvarja in stopnjuje napetost. Ponavljanje rahlo sentimentalne glavne teme skladbe ustvarja občutek cikličnosti plesa šibkosti in moči.

Igra šibkosti in moči pa se seveda najjasneje upodablja preko odnosov med lutkami in lutkarji. Sprva se razmerje moči kaže le med Zemanom kot lutkarjem in Maurič Lazar kot lutko. A ker je Maurič Lazar lutka, ki premore tudi lastno voljo in lahko izraža moč nad dejanskimi lutkami, se začnejo odpirati nova razmerja in vzvodi moči med različnimi lutkami. Maurič Lazar in Zeman oba upravljata s stekleno lutko, ki med predstavo postaja vedno bolj razbita. Lutke pa postanejo tudi predmeti, ki sprva to niso bili. Takšen primer je lestenec, ki visi nad Maurič Lazar, na katerem Zeman zavrti žarnice, in pokažejo se kričeči groteskni obrazi. Takšno prehajanje iz lutke v lutkarja in iz predmeta v lutko so jasni primeri spreobračanja razmerij moči. Da pa so zanimivi, poskrbi sama zasnova in izdelava lutk v izvedbi Grega Lorencija. Obrazi na žarnicah, silikonske glave in steklene lutke, ki na stene rišejo groteskne sence, so estetsko dovršene in predstavljajo enega od viškov predstave.

Najmočnejši vtis spreobrnitve moči pa pusti preboj četrte stene. V nekem trenutku Zeman lutko kričeče silikonske glave odreže z njene niti in jo položi v roke gledalcev. Pod njegovim budnim očesom in grozečim klikanjem olfa noža, s katerim je prerezal nit, si jo nato celotno občinstvo podaja iz rok v roke. S to gesto postane vsak gledalec enak vsem ostalim lutkam, s katerimi je Zeman manipuliral celotno predstavo. Ko lutkar ukaže, sprejmeš obraz v roke, in ko on ukaže, ga predaš naprej. Tako postane hladen silikonski obraz, ki je neprijeten že na otip, jasno zrcalo groze in nemoči, v kateri se znajdeš kot lutka brez lastne volje. In naj spomnimo, da se je objestna gesta nadvlade lutkarja pokazala že ob prvem trenutku predstave, ko je vrata odprl lutkar sam in ne hostesnik in smo morali za vstop v dvorano pred njim ponižno skloniti glave.

Kljub močni in prepričljivi atmosferi ter zanimivemu in kompleksnemu prikazu razmerij moči pa postanejo počasni gibi lutkarjev, sploh pa lutk, mestoma malenkost ponavljajoči se in prepočasni. Steklene lutke so zaradi nemosti lutkarjev, ki drugače z glasom lutke pomembno oživijo, samo z gibom žal malenkost neme in neizkoriščene. V svojem gibu žal ne postanejo animirane, ne zaživijo in ostanejo zgolj predmeti. A predstavi, ki se bistveno ukvarja z močjo in s samim razmerjem med lutkarjem in lutko ter preobrača in prevprašuje razmerja med družbenimi vlogami, je artikulacijo lutk lahko oprostiti.
Na srečo pa ostane estetsko dovršena in konceptualno zanimiva groteskna atmosfera prepričljiva. Kljub nekaterim manjšim lutkarskim pomanjkljivostim predstava Moč na prepričljiv način prikaže, da so niti moči, tako pri lutkah kot tudi v družbi, vedno nevidne, a zato nič manj realne.

Slika: Lutkovno gledališče Ljubljana