Medprostor

Recenzija dogodka
14. 12. 2021 - 13.30

Ta tekst je pisec napisal v celonočnem rukerju za 14,50 evra bruto. Špiker, ki to bere, in tehnik, ki pritiska gumbe, dobita vsak po 3 evre na uro. Na kateri točki se prekarnost zažre v telo in počutje? Kdaj bo že naslednji lockdown, mamuvam, da se ves ta vrvež malo ustavi, glava zarije v pernice in v ušesih odmeva le brnenje krvnega obtoka? Naj vam ti stavki ponudijo vstop v predstavo Prag Danijele Zajc, ki smo si jo ogledali 24. novembra in jo je producirala avtorica sama. V Prag ne vstopiš, v Pragu si, saj nima začetka, konca ali linearnega poteka časa. Po zapisu v gledališkem listu predstava tematizira liminalna stanja prehoda, v katerem se osebne in družbene krize, vezane na prekarnost, epidemijo in neoliberalno situacijo, prežemajo v eno in isto brezčasno stanje vmesnosti. Tako se v kolažni strukturi predstave prizori spiralno vračajo in vsakič oluščijo novo plast nečesa, kar je bilo že ves čas prisotno. Podobno kot prekariat tudi Prag ni dogodek, ampak stanje - ne kaže se kot časovnost, ampak kot prostor. 

Ob prihodu v Staro mestno elektrarno - Elektro Ljubljana se razpre monokromatska pokrajina, v kateri so na ozadju črnih tal in zastorov ter belih sten nanizane mikrolokacije z belimi rekviziti - žimnicami, svilami, štriki in WC-školjko. V bele povoje zavita protagonistka se skuša na dnu dvorane povzpeti na štrik. Pade. Podstavi si žimnico, da naslednjič pade na mehko. In tudi pade na mehko. Dodaja nove in nove žimnice - na eni piše DOBIVAM TRDO KOŽO - dokler ne sestavi impozantnega žimničnega stolpa. Predstava počasi plete svojo strukturo ponavljajočih se sekvenc - krožnega plesa s stalnimi padci na tla, koreografije na štrikih, padanja na žimnice. Ob tem se po dvorani množijo videoposnetki plesa Danijele Zajc po štriku - po eden na vsakem od treh črnih okenskih zastorov, eden na žimnici in še kakšen na steni. Ambientalna glasba Urške Preis, ki jo slišite v ozadju, se plazi po dvorani in leze v reže med dejanji in gibi. Predstava noče ostati na odru, pač pa skuša naseliti realno dvorano Stare mestne elektrarne in s tem zabrisati mejo med prostori umetniškega ter vsakdanjega. Tik pred publiko, na spodnjo polico tribune, je tako postavljena še ena žimnica, po kateri naša junakinja vsake toliko skače, medtem ko recitira v mikrofon, obešen nad njeno glavo. 

»bolečine v pljučih / glavoboli / izčrpanost / prekarno delo / izguba motivacije / starost 33 let / aktivizem 10 let / marihuana 7 let / alkohol 8 let / treningi 10 let / migrene 20 let / diagnoza: izgorelost, pomanjkanje vitamina B12, anemija / predpišemo B12 injekcije intramuskularno / okrevanje: 9 mesecev«

Skozi poetične recitale Danijele Zajc se tematika predstave prvič artikulira - v njih se zdravstvene in psihološke težave prepletejo z izčrpanostjo, prekarnostjo in neoliberalizmom; ekonomsko proizvedenemu stresu so nasproti postavljeni nasveti knjižic za samopomoč; telo pa si želi le nekaj spanca in nemara sonca. Kasneje sledi daljša sekvenca plezanja in plesa po svilenih vrveh, ki tvorijo zaveso, na katero so projicirani videi iz življenja bivše Avtonomne tovarne Rog ob zvokih podiranja in verzih obupa ob opazovanju vdora varnostnikov v Rog. V sklepnem prizoru Zajc spleza gor, na lučni grid Stare mestne elektrarne - nemara se s tem simbolično dvigne nad družbeni okvir; nemara usmeri pozornost publike na nadstavbo, ki osvetljuje dvorano, ali pa pokaže možnost skvotanja od kapitalizma še nekoloniziranih prostorov. 

Četudi Prag sebe označuje kot predstavo sodobnega cirkusa in Zajc v njej uporablja prvine plesa po vrveh ter svilah in sodobnoplesne elemente, učinki predstave ne vznikajo iz samega fizičnega početja, pač pa je Prag zanimiv zaradi kolažne in večplastne strukture, ki deluje izrazito poetično, ambientalno in nemara celo osebnoizpovedno. V tem smislu bi predstavo brali kot plesno-gledališko in ji našli vzporednice v fizičnem gledališču Branka Potočana, čigar delo prav tako odlikujeta liričnost in fizično zahtevne koreografije, vključno s plesom na vrveh. A vendar se razlikujeta na ravni razumevanja subjektivnosti. Potočanova poetika se napaja iz nostalgije s pridihom otroške naivnosti, pri čemer čustvena stanja vedno emanirajo iz subjekta - kar poudarja tudi pogosta uporaba črne škatle in pridušenih luči. Pri ambientalni postavitvi Praga pa je prostor osebnega razpotegnjen v realni prostor dvorane, hkrati pa lahko razberemo, kako je to isto osebno potopljeno v družbeno ter oblikovano pod političnimi in ekonomskimi pritiski. 

»Zgodilo se je na naših plečih ..

Podružbljeni subjekt ne more od družbenega ubežati v svojo notranjost, lahko pa vzpostavi začasne cone zapika ali odmika - avtonomne cone. Tok vračajočih se prizorov, ki se v predstavi nizajo po logiki asociacij, lirične izjave, ambientalna glasba, vzporedni posnetki plesa Daniele Zajc - vse to oblikuje prostor sočasja, v katerem dogodki ne izhajajo kavzalno eden iz drugega, pač pa so manifestacija istega zunajčasnega stanja. Skupaj s črno-belo estetiko in ambientalno glasbo predstava vzpostavi nekakšen limb ali medprostor - kraj, kjer posameznik lahko izstopi iz vsakdanjega družbenega in ekonomskega ritma, hkrati pa dobi možnost vpogleda v svojo družbeno določenost. Ko si jo subjekt prizna, lahko družbeno tudi odplakne iz sistema s protestiranjem, izpovedjo ali bruhanjem. V enem od prizorov Daniela Zajc v osvetljeno WC-školjko izbruha vodo, ki jo je prej spila. 

»Telo / izčrpano / se upira verigam / kliče sončne žarke / se kopa v hedonizmu / vrešči od ugodja, kisika, zimske topline, zlata / do naslednjega ukaza.«

Moment bruhanja je ena od točk v predstavi, ki vpelje telesnost kot vmesni člen v dialektiko družbenega in osebnega. Telo je tisto, ki ga prekarne razmere izčrpavajo, spravljajo v stres in izkoriščajo. Telo je tudi tisto, ki je iskreno - ko je tumač, se sesede ali bruha. Iskrenost avtorice je ena ključnih vrlin predstave - fraza »osebno je politično« nam je že vsem domača, a Zajc jo uprizori brez intelektualnih pretenzij, cinizma in pametovanja, ki jo pogosto spremljajo. Iskrenost je pravzaprav nujna, da se razkrije cela veriga družbenih pogojevanj posameznice. S tem subjektiviteta izgubi pozicijo kakršnekoli avtentičnosti ali samoniklosti; namesto tega je edino polje, ki si ga lahko vzamemo, polje delovanja - ali fizičnega početja ali izrekanja. Tako tudi ni presenetljivo, da je pozicija Danijele Zajc aktivistična pozicija uporabnice bivše Avtonomne tovarne Rog. 

Prag je iskrena predstava, brez visokih ambicij, a zaokrožena in dodelana v svoji poetiki. Danijela Zajc v njej razpre nekatere družbene silnice, ki nas določajo, s tem pa tudi vzpostavi prostor njihovega začasnega umika. Čeprav ta prostor vznika iz osebnega, je kot vsak prostor po naravi skupnostni. Prvič, ker ga je v kolektivnem duhu soustvarjala ekipa sodelavcev, poleg Zajc in Preis naj omenimo še: Uršo Rahne z video projekcijo; Tjaža Juvana s pomočjo pri koreografiji in glasbi ter Jaka Andreja Vojevca s pomočjo pri režiji. Drugič pa je ambient odprt za gledalske investicije, navsezadnje smo vanj potopljeni tudi fizično. Lahko se v njem izgubimo, lahko lebdimo na njegovi površini v začasnem odmiku od vsakdanjega, lahko prepoznamo družbene pritiske kot skupne nam vsem, lahko jih tudi izbruhamo. 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness