Naslov je prišel

Naslov je prišel

Recenzija dogodka
28. 9. 2020 - 13.30

Drugi del tretje edicije Emanatovega Sindikata odklonskih entitet je občinstvu postregel z marsičim, kar je bilo v avgustovskem prvem delu le slutiti. Preplet klovnstva, predrznosti, prostaškosti, satire in vsega vmes se je izkazal za pester program, ki je privabil veliko odklonskosti žejnih gledalcev. Praktično vsak večer je bila dvorana Kluba Gromke na Metelkovi polna do zadnjega stola, kljub temu da je bilo njihovo število zaradi covida-19 omejeno. Ravno lokacija pa je bila, četudi so predstave vsebinsko še vedno ostale v sferah konvencionalnosti, pomemben dejavnik pri ustvarjanju sproščenega in odklonskega vzdušja.

Drugi sklop letošnjega festivala robnih urbanih žanrov je otvorila plesalka Aja Zupanec s predstavo Kričeče bleščeče, ki je nastala v koprodukciji Plesnega foruma Celje in Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana. Ob vstopu v dvorano so nas pričakali veliki baloni, avtomat za sladkorno peno, ponavljajoča se melodija popevke Lollipop iz petdesetih, sladkobno idilično vzdušje pa je bilo podkrepljeno še z rožnatimi reflektorji. Zupanec uporabi telo in gib kot osrednje orodje za prikaz nesmiselnosti človeškega stremljenja k absolutni sreči. Poseben poudarek daje idealiziranemu iskanju prave, popolne ljubezni, ki bi hkrati pomenila tudi osebno izpopolnitev. Iluzijo popolnega romantičnega partnerja tako ironično – četudi rahlo naivno – predstavi kot napihljivega samoroga. Zavita v nostalgijo, bleščice, šaljivost in kič ponudi predstava premislek o sodobnih zmenkarijah, neizpolnjenih sanjah in srečnih koncih, a bi lahko avtorica omenjene teme še bolj dramaturško poglobila. Kljub karizmatičnemu nastopu in zametkom parodije je to nenazadnje še vedno predstava, ki je imela z odklonskim ‒ tako žanrsko kot vsebinsko ‒ bolj malo skupnega.

Predstava Življenja in smrti HPD-ja je pri publiki izzvala veliko smeha, ki je v luči tragikomične realnosti postopoma postajal grenkejši. Loup Abramovici je avtorski projekt razvil iz lika HPD-ja – to je Hormonal Pertubator in Decay oziroma Hormonski motilec v razkroju, ki se je prvič pojavil v sklopu feministične tehnoburleske Tatovi podob, ki na odru Gromke poteka od leta 2013. V Življenjih in smrtih HPD-ja avtor neuspešno bije bitko s časom in se v vlogi Melanie Trump znova in znova srečuje s smrtjo, dokler se ne prelevi v Kristusa. Z nenehnim ponavljanjem in neizogibnim tragičnim koncem prikaže Melaniin brezizhoden položaj lutke, popolnoma podrejene protokolu in pričakovanjem družbe, s tem pa oropane osebne svobode in lastnih misli. S prepričljivo imitacijo izzove pri občinstvu tako posmeh kot tudi sočutje do prve dame. S stopnjevanjem in ponavljanjem različnih smrti Melanie prikaže Abramovici absurdnost zlagane, konformistične družbe in hinavščino zahodnjaškega humanitarizma.

Melania je žrtev ideologije. Dva nasprotujoča si ideološka pola sta utelešena v grških togah kot Slavoj Žižek, ki ga s smrkanjem, nosljanjem in raztresenim filozofskim čebljanjem upodobi Ana Čigon, ter kot Jordan Peterson, ki ga hladno, preračunljivo in zelo prezentno zaigra Nataša Živković. Njuna prisotnost na odru je kot podpora Abramovicijevemu HPD-ju – tako tehnična kot vsebinska. Vsi trije nastopajoči so gibalno izredno precizni, Abramovici pa se posebej izkaže s spektrom fizičnih sposobnosti, emocij in nebinarnih identitet.

Tudi člani gledališko-aktivistične skupine KUD-a Transformator so v bufonski komediji Čudovita Goga nastavili zrcalo družbi. Za izhodišče so vzeli Grumovo ekspresionistično dramo Dogodek v mestu Gogi, a so njeno izvirno moreče in temačno vzdušje pretvorili v parodijo, ki sicer do neke mere vseeno ohrani esenco Grumove ideje, na trenutke pa se zdi, kot da so ustvarili parodijo samo zaradi parodije same. Dogajanje povezuje androgeni Mojster ceremonij, ki ga upodobi Gaja Vudrag. Posebnost predstave je prisotnost Slavka Gruma, ki tako kot prebivalci Goge in občinstvo čaka na dogodek. Igra ga Sendi Bakotić. Postarani in napol neprisebni Grum je talec prebivalcev Goge, ki od njega zahtevajo več, kot je od njega odvisno. Hana, ki jo igra Ajda Špacapan, postane cenena avša, ki se pretirana in zlagana vrne v Gogo, na povodcu pa za sabo vleče svojega posiljevalca Preliha, ki si ga popolnoma podredi in ga celo obožuje. Preliha bestialno upodobi Jan Podbrežnik. Izstopajoči sta sestri Afra in Tarbula, ki ju Andrej Vršič in Jaka Andrej Vojevec uspeta prikazati v vsej njuni klevetavosti, seksualni neizživetosti in hinavščini. Predstavi se sicer pozna, da je produkt amaterske skupine. Močno se naslanja na stereotipe in želi izzvati smeh na prvo žogo, srhljivost Grumove družbene kritike pa s tem – namesto da bi bila izrazitejša – razvodeni. Pretiravanje, ki je sicer osnovna značilnost bufonerije, na trenutke prestopi meje dobrega okusa, a vulgarnost na odru le poudarja vulgarnost in plehkost našega vsakdana.

Z zadnjo predstavo smo se zopet vrnili k cirkusu. Samooklicani klovnovsko-groteskni variete za odrasle Za crknt se je predstavil z nizom solističnih in skupinskih prizorov s skupnim naslovom Brez ročne. Nastopajoči, ki sicer prihajajo z različnih vetrov, a jih druži strast do klovnovstva, so poskušali pripraviti publiko do smeha vsak na svoj način – eni bolj uspešno, drugi malo manj. V uri in pol so nanizali prizore, ki so bili dramaturško nepovezani, razen tega, da naj bi po mnenju avtorjev vsi razkrivali človeško neumnost. Med drugim je občinstvo nagovoril imitator evropskega poslanca Milana Zvera, ena ženska je razkazovala svoja sveža jajca, druga je obsesivno čistila, rokoborec se je boril sam s sabo, dementna babica ni prepoznala svojih vnukov, lik producenta pa se je v polomljeni angleščini želel prepričati, da gledalci v videnem zares uživajo. Izrazito komični so bili prizor z energično učiteljico Lingaling, katere persono prevzame Tina Janežič, in minimalistična prizora Luka Piletiča v vlogi nedolžne ovčice in mača s kitaro. Celotna predstava bi funkcionirala še veliko bolje, če bi naredili natančnejšo selekcijo prizorov, saj se komičnost v določenih delih popolnoma porazgubi, s tem pa tudi upade tempo, ki bi bil potreben, da bi bila predstava dejansko »za crknt«.

Kar je prvemu delu manjkalo, je drugi zagotovil, a za ceno prednosti prvega dela – profesionalnosti in dodelanosti nekaterih predstav. »Diletantskost« je sicer vključena v sam koncept festivala, a bi lahko bil program tretje edicije koroni navkljub bolj premišljeno izbran in bi lahko izpostavil najbolj kvalitetne produkcije ustvarjalcev stigmatiziranih skupin. Cilj Sindikata ni prikazovanje visoke umetnosti, temveč umetnosti, ki se pači, roga sama sebi, se odklanja od norm in išče svoj unikaten izraz, a ta cilj so izpolnili le deloma, predvsem s parodijskimi in cirkuškimi žanri, pa še znotraj teh so predstave ostale v začrtanih okvirih svojega žanra. Očiten primanjkljaj je bilo tudi pomanjkanje tematike LGBTQ+ in ustvarjalcev, ki pripadajo tej skupini, saj nas naslov festivala najprej asociira ravno nanje. Tudi odločitev, da festival razdelijo v dva sklopa, se ni izkazala za najbolj učinkovito. Avgustovski in septembrski del sta imela popolnoma drugačno dinamiko, pa tudi različni lokaciji in vsebinski poudarek, zato nista uspela tvoriti zaokrožene celote. Delovala sta vsak zase, a še to oba le na pol.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.