Skromen Tristan in asketska Izolda

Ponovno se javljamo iz velike in pompozne Gallusove dvorane v Cankarjevem hramu kulture. Abonma Veličastnih 7 je ponovno postregel s slaščico. Tako kot te na krožniku menda pričaka le nekaj užitnih prog kaše, ki nudijo zares drugačno, vendar asketsko, toda hkrati edinstveno izkušnjo. Samo tokrat v obliki plesne predstave.

Slovenijo sta obiskala Rihoko Sato in Saburo Teshigawara. Preden se spustimo v temine njune interpretacije odlomkov Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, se lahko za trenutek pomudimo ob njunih velikih imenih. Ali veličastnih, če sta si že priborila mesto med 7 Cankarjevih veličastnih in pompoznih.

Saburo Teshigawara je po študiju upodabljajočih umetnosti in klasičnega baleta s Kei Miyata sredi 80. let v Tokiu ustanovil skupino KARAS, ki še danes deluje na številnih področjih umetnosti od plesa, filma, razstav, instalacij in vse do video umetnosti. Čeprav je šolan plesalec, v svojih delih ostro nasprotuje poustvarjanju klasičnih baletnih del. Srčiko svoje tehnike išče drugje, v psihi, v telesu brez organov, v duši in duhu. Glavna smer KARAS-a je raziskovanje plesa skozi spajanje vizualne umetnosti, različnih žanrov glasbe ter metodologije zavesti. Leta 1996 se je KARAS-u pridružila tudi Rihoko Sato, ki je kasneje postala Teshigawarijeva umetniška asistentka in soplesalka.

In predstava, ki smo si jo lahko ogledali, z naslovom Tristan in Izolda očitno temelji na idejah KARAS-a in njegove zavezanosti raziskovanju zunaj plašnic baletnih inštanc. Izčiščenost, abstraktnost in upiranje definiranosti so karakteristike, ki že v uvodnem delu napovedo, kaj bo na ogled naslednjih 60 minut. Telesi naslovnih junakov vznikata iz teme in težko ozračje, ki ne napoveduje le konca, temveč celotno situacijo, že v začetku pribije z žeblji na križ trpljenja, na katerih se zvija koreografija tragične ljubezni. Izpraznjen oder, zatemnjen prostor, dve revno oblečeni postavi pa vsaka po svoje vzklijeta zdaj tam, zdaj drugje, nikoli pa sočasno in na istem mestu. Kot da, čisto podobno kot iz kakšne ljubezenske trubadurske legende iz 12. stoletja, njuna ljubezen brli vsaka na svojem koncu in kar kliče po nesrečnem, vendar ljubezensko drhtečem koncu.

Tako kot harmonija v izjemni Wagnerjevi operi Tristan in Izolda, ki je bajdvej že sama po sebi mojstrovina, ne najde tonalitetnega središča, tako tudi telo plesalcev v predstavi ne najde stalnega središča, h kateremu bi se orientiralo. Na trenutke mahanje z rokami izgleda, kot da telo zares ne ve, kam, ter ga roke vlečejo naprej. Ples pa zares spominja na KARAS-ove tendence raziskovanja po telesu brez organov. Takemu telesu, ki nagonsko sledi mislim in občutkom, ki se porajajo v njem. V tem primeru dotično odzivu na Wagnerjevo glasbo ali pa se le nepredvidljivo odziva na izjemno moč ljubezenske sile, ki se razvija v zgodbi. Ne glede na to, ali je iniciator eno ali drugo, je na tem mestu treba priznati preciznost, krhkost in hkrati intenzivnost v plesu Rihokote Sato ter nianse koreografije, ki so prefinjene kot nianse človeške psihe, kaj šele psihe zaljubljenega človeka. Kombinacija odločnih gibov in hkrati občutljivost, s katero se odziva na okolje, sta poglavitna elementa, ki sestavljata njen ples.

Didaktike plesa tu ni. Abstraktnost pripovedovanja cilja na atmosferičnost, ki pa jo predstava uspe držati celo uro. Trpljenje in neuresničljivost se že od začetka nahajata tako v Tristanu kot v Izoldi, ki buhtita od čustev in skozi ples napolnjujeta izpraznjen prostor odra, kar pa močno definira naslovna lika. Če prištejemo temu redka srečanja, kaj šele konfrontacije med plesalcema, se iz tega prikaže manko njune intime. Prezenca Rihokote Sato in Saburota Teshigaware ustvarja močno podobo, ki pa jima je ne uspe združiti.

Njun Tristan trpi na istem mestu kot njuna Izolda, vendar v drugi dimenziji, kjer je ne vidi, ne čuti, ni navzoč in niti ne moremo s prstom pokazati, da trpi zaradi čustev, ki jih goji do nje. Distanca, ki jo v operi zastopa njun družbeni položaj, se tu razširi na pomanjkanje stika med njima. Trpita vsak zase in za sebe, v predstavi pa na žalost zaradi asket kosti, abstraktnosti in atmosferičnosti trpljenja ne preskoči iskra med ljubimcema. Še na trenutke združitve se zafecljata vsak v svojevrstnem doživljanju trenutka in sta kot duet zato manj afektivna.