Ste bili takrat zvezde?

»Ste bili takrat zvezde?«

Dvorano Kina Šiška osvetljujejo rdeče luči. Že ob vstopu nas v prostoru čaka starejša gospa v dolgi beli obleki. Ko posedemo, se skrivnostno razgleda med nami ter sproščeno stopi na osvetljen oder. Sproži se narativna podlaga, ki niza in niza dosežke še prihajajočih plesalcev. Slavnostno na oder stopi še preostalih pet plesnih legend, in ko vsi skupaj stojijo na odru, pade ključno vprašanje: »Ste bili takrat zvezde?« Na to z enostavno, kratko, s popom navdahnjeno plesno frazo in rahlim posmehom ironično odgovorijo: »Ne baš!«

Pred nami stojijo Nela Antonović, Jelena Jović Stevanović, Boris Čakširan, Sanja Krsmanović Tasić, Tatjana Pajović in Anđelija Todorović – plesni veterani srbske scene sodobnega plesa, katerih kariere segajo v šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. S svojim ciničnim odgovorom nam dajo vedeti, da predstava, ki sledi, ni objokano spominjanje preteklih plesnih karier, temveč točka refleksije sodobnega plesa in kritičnega pogleda na zgodovino tako uprizoritvenih praks kot njihove domovine.

Za ključno razumevanje njihovih aktivnih plesnih let se pred nami zariše Beograd v času Jugoslavije od šestdesetih do osemdesetih let, ko so kot mladi plesalci začenjali svojo plesno pot. V nadaljnjih rodovitnih letih svojih karier so se izobraževali na različnih baletnih, umetniških in plesnih šolah ter dragocene gibalne izkušnje lovili tudi na delavnicah tujih pedagogov. Ustvarjali so predstave, performanse, filme in nastopali v ikoničnih glasbenih videospotih srbske televizije. Sodelovali so v legendarnih plesnih predstavah, gostovali po Evropi in drugih kontinentih ter ustvarjali z mednarodnimi imeni sodobnega plesa.

Na vprašanji »Kam jih je njihova dolga plesna pot pripeljala?« in »Kako se njihov trud ustvariti trdna plesna tla pozna danes?« išče odgovore najnovejša plesna predstava Želja, da bi se ustvarila trdna zgodovina, se bo končala z neuspehom srbskega koreografa Igorja Koruga. Predstava, ki smo si jo ogledali 27. novembra, je bila del letos že dvanajstega mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival.

V uvodnem delu dogajanja je najbolj izrazit odnos plesalcev do nastopanja. Kilometrina in bogate izkušnje, ki jih nosijo s sabo, so jih pripeljale do trenutka, ko sta kakršno koli dokazovanje in razkazovanje plesnih sposobnosti že zdavnaj odveč. V nas s profesionalno sproščenostjo vzbujajo vtis izkušenosti, nonšalance in na trenutke tudi brezbrižnosti in naveličanosti. Slednja ima v kontekstu starosti in zgodovine plesalcev utemeljen, tehten razlog in na odru učinkuje nadvse komično – kar se najbolj kaže v naslednjem delu predstave.

Zaslišimo glas, ki plesalce vodi in usmerja po prostoru glede na njihove izkušnje s sodobnim plesom: »Korak napred, ako ste bili u folklornom ansamblu Abrašević.« Ali: »Izvedite saute, ako ste bili zaposleni u Pozorištu na Terazijama.« Plesalci odgovarjajo s premikanjem po odru ter s ciničnimi pripombami, ta stopnjujoči se ritem vprašanj in odgovorov pa ustvari duhovit pridih. S postopnim odpiranjem politično-socialnih tem se pred gledalci zarisuje tudi vedno jasnejša slika prostora, v katerem so plesalci živeli, delali in ustvarjali. Ob tem se pokaže tudi, kako se status plesalca vpenja v širšo ekonomsko-družbeno sliko, pri čemer je očitno, da se razmere do danes niso bistveno spremenile. Plesalci so na višku svojih karier tekli od projekta do projekta, nastopali na vsakem možnem odru in svoj ustvarjalni instrument, telo, pripeljali do tako fizične kot psihične skrajnosti. Problematične ideološke predpostavke tega načina dela, ki v plesnem svetu najbolj in najvišje ceni mlado telo, pa med drugim odpirajo plesni soli, ki sledijo.

Nela Antonović, na primer, odpleše duet z videoposnetkom sebe iz leta 1979, ki se predvaja na platnu za njo. Iz dejstva, da je med njo in videoposnetkom več desetletij razlike in je plesalka zdaj v zrelih letih svoje kariere, je jasno, da gibalni vzgib ni izhajal iz želje po natančni repeticiji koreografije originala. Plesalka je v trenutku ponovnega nastopa v telo priklicala čutne spominske fragmente sebe takrat, spomin na svoj odnos do plesa in telesa samega. Telo pred nami je namreč staro in zaradi prej omenjenega zahodnjaškega čaščenja mladih, vitalnih, gibčnih teles imamo dandanes redkokdaj privilegij gledati plešoče staro telo. Na prvi pogled neizvršeni, okorni ali počasni gibi dobijo z očitnim faktorjem časa – starosti – novo globino, razsežnost in vrednost. Ko tako gledamo na plesalko, je jasno, da z vsakim gibom s sabo nosi bogastvo let in let treninga, izkušenj, gibanja in izpopolnjevanja plesne tehnike.

Trenutek, ko tenzija dogajanja začne naraščati, je solo Sanje Krsmanović Tasić, plesalke, ki nas je na samem začetku že čakala v dvorani. Videoposnetek in spremljevalna beseda k solo plesu nas popeljeta v čas devetdesetih let, obdobje krvavih vojn, ki jih je trpel Balkan, in protivojnih protestov, v katerih so prisostvujoči plesalci sodelovali. Krsmanović Tasić se v nasprotju z močno, težko temo odloči za enostavno, a skrajno efektivno vrtenje okoli svoje osi. Najprej počasi in nato postopoma z vedno hitrejšim tempom, v katerem njena bela obleka vedno bolj plapola, v nas ustvari zadušljiv občutek, da vrtenju nikoli ne bo konca. Neskončna spirala, v katero pada telo plesalke, predstavlja napet vrtinec in sam vrh političnih trenj Balkana, ki so se razmahnila ob koncu stoletja. Intenziven, surov in enostaven gib tako nase vzame družbeni in politični kontekst in s tem pridobi simbolne dimenzije, pri čemer pa telesa plesalke skoraj ne izpusti iz svojega primeža.

Plesalka, ujeta v vztrajen, stopnjujoč se gib, odpre tudi vprašanje telesa kot objekta in priče političnih interesov. Vsi sodelujoči plesalci so namreč živeli v času Miloševićeve Srbije, ko je bilo venomer prisotno vprašanje avtentičnosti političnih interesov v javnem delovanju plesalcev. Te so po eni strani financirale fundacije iz tujine – recimo Soros in Rockefeller —, po drugi strani pa so nastopali v mjuziklu Hair, ki ga je sponzoriral Arkan osebno. Telesa plesalcev so tako postala desubjektivizirana in bila so vnesena v širše ideološke režime. Vrtenje in ujetost plesalke pred nami zarišeta boj med ohranjanjem lastnega telesa in njegovo zlorabo s strani političnih ali ideoloških sil.

Ko vrtenje postopoma pojenja, se plesalki na odru pridružijo še drugi nastopajoči, čemur sledi zaključni del predstave s svečano skupinsko gibalno uglasitvijo. Koreograf Igor Koruga je v predstavi plesno dokumentacijo, večinoma v obliki glasbenih videospotov, v kontekst sodobnosti uspešno umestil s pomočjo premišljenega povezovalnega teksta ter s samo živo prisotnostjo akterjev srbske scene sodobnega plesa na odru. S ciničnimi nastopi ter komentarji plesalk in plesalca ter z njihovimi veteranskimi plesnimi zgodbami dobimo širše razumevanje plesne in družbeno-politične zgodovine na območju bivše Jugoslavije. Jasno nam postane, da je smer umetnosti, s katero se ukvarjamo – sodobni ples –, vedno živela v nekakšnem boju z družbenimi normami in politično situacijo.

Razkrije pa se tudi odgovor na izhodiščno vprašanje z začetka projekta, namreč: »Kako lahko arhiv plesne zgodovine postane plesna praksa?« Predstava v nas vzbudi globoko spoštovanje do nastopajočih plesalcev in občudovanje njihove volje in duha. Cenimo plešoča telesa, ki, četudi stara, okorna, ranljiva, z nami spregovorijo iskreno in nam dajo vedeti, da se boj nikoli ne konča. Da nadaljnja želja po ustvarjanju trdne zgodovine kot tudi njen neizogiben tragičen neuspeh zdaj ležita v nas.

S srbskimi ikonami je zaplesala vajenka Julija.

Foto: Urška Boljkovac

Vir: FB stran Cofestival