Uprizarjanje (ironične) hiperlahkotnosti

Recenzija dogodka
14. 6. 2021 - 13.30

Predpretekli torek smo se udeležili premierne uprizoritve plesno-dihalne predstave Lahkotnost. Nastala je v koprodukciji KUD Qulenium in Kina Šiška ter po ideji in v izvedbi koreografinje, plesne pedagoginje in plesalke Ane Romih.

Ko smo se začeli pomikati proti svojim sediščem, je Romih že sedela sredi odra, pogreznjena v napol prazen rožnati obroč, evidentno smo jo ujeli med napihovanjem blazine v obliki flaminga. Oblečena je v belo-rožnat kostum, ki še najbolj spominja na rožnato power rangerko z belo sintetično lasuljo. Ko se gledalci posedemo, se luči malce zatemnijo, kar nam da signal, naj potihnemo. V tem trenutku se lahko zatopimo v svetleče rožnate oblačke, ki so projicirani v ozadje odra in v kombinaciji z izgledom performerke ustvarjajo alternativen svet pinky atmosfere, eteričnega vzdušja in polivinilklorida. Vzdušje lebdenja v nadzemskem svetu lahkotnosti še podkrepljuje umirjena zvočna podlaga počasnih ritmov. Vse nas nagovarja k temu, da se sprostimo. Ko plesalka svojega odrskega partnerja napolni z izdihanim zrakom, se z nasmeškom obrne proti občinstvu, nakar zaslišimo glas izjemno artikulirane performerke, ki okuša vsak fonem posebej. Povabi nas, da zapremo oči in se ji pridružimo v sproščanju: Vdihnite in izdihnite. Vdihnite igrivost in izdihnite tegobe, od danes, od gneče na cesti, od politike, od pred parih let. Idiosinkrazija igralkinega glasu do predstavljenega vizualnega materiala v gledalcih hitro vzpostavi ironično distanco, češ: vem, da izgleda kot konvencionalne dihalne vaje, ampak vztrajajmo še malo.

Ko ponovno odpremo oči, izpraznjeni skrbi, ali smo pred odhodom od doma ugasnili štedilnik, se prepustimo nadaljnjemu poteku predstave, Romih pa se sama prepusti plesu. Njene geste so sprva sledile koreografiji njenih pljuč: ko so se napolnila z zrakom, se je njeno telo vzravnalo, ko so se izpraznila, je njeno telo uplahnilo. Sedaj pa plesalka zapusti do tedaj statično pozicijo in začne raziskovati prostor okoli sebe. Z radovednimi gestami rok in nog, ki raziskujejo okolico, telo pa jim sledi, se giblje po celotnem odru. Glasbena podlaga na tej točki postane živahnejša in plesalka se vedno bolj razživi. Pleše s flamingom, se kobaca in z rokami krili do onemoglosti. Na neki točki ji med gibanjem sintetična lasulja odpade, kar razkrije bujne naravne kodre, a plesalka pleše dalje.

Nato se ustavi in ponovno razbije gledalčevo poglobitev v njen eterični svet, ko se zadihana pomakne proti robu odra, kjer jo čaka rožnata steklenička vode, ki jo začne goltati z vsem entuziazmom. Aaaaaaah. Sproščujoče in motivacijsko si začne šepetati: Dihi, dihi, Ana, dihi, kar kmalu pride v rendicijo Trkajevega refrena. Dihi z mano, dihi, dihi z Ano, Ana diha s tabo, dihi, dihi z Ano. Spremembo v ritmu predstave spremljajo tudi žarometi in glasbena podlaga, ki postanejo bolj ritmični, a se kmalu umirijo. Plesalka se nato ponovno zlekne v napihnjeni flamingo in ponovno začne z globokim dihanjem. Za konec napihne še nekaj manjših flamingov, ki si jih zlaga na zleknjeno telo.

Predvsem v navezavi na vključevanje perečih družbenih tematik v vsebine predstav se je neodvisno gledališče v Sloveniji pozicioniralo kot antilahkotno, vendar je trditev, da imajo lahkotne vsebine znotraj gledališča negativno konotacijo, preveč posplošujoča. Produkcije – kritične do dogajanja znotraj umetnosti in družbe – ki v občinstvu vzbudijo prevpraševanje, pogosteje posegajo po konfrontacijskih pristopih, ti pa v nas nemalokrat vzbudijo nelagodje. Določenim neodvisnim produkcijam se včasih posreči, da vzpostavijo sproščajoče vzdušje, a še vedno naslavljajo pereče tematike, vendar splošneje velja trditev, da tudi na neinstitucionalnih odrih kritičnost v zadnjem času velikokrat umanjka. V kontekstu gledališč, ki se imajo zaradi svoje domnevne kritičnosti za zategnjene, brezsramno in eksplicitno insceniranje lahkotnosti Ane Romih v nekomercialnem gledališču izstopa kot rožnat flamingo sredi belega odra.

Avtorica je strategije, ki se jih poslužujemo, da se nam – akhm – ne odfuka, strnila in preoblikovala v plesno-dihalno koreografijo. Vizualijo rožnatih oblačkov in neškodljivih flamingov, meditacijo in popularno glasbo je združila z dobesedno lahkotnimi napihljivimi plavalnimi pripomočki in sproščenim vzdušjem. Tudi v odnosu do dramske realnosti se plesalkin pristop z glasnim goltanjem vode, občasnim nasmeškom in indiferenco do odpadle lasulje zdi povsem sproščen. Za medij prenašanja sporočila pa je tako kot v preteklih projektih uporabila telo, ki želeno estetiko, vzdušje in miselnost uteleša.

Ob dihalnih vajah, po katerih nas je popeljala avtorica, pa se vendarle nismo znebili vse eksistenčne navlake, ki jo vselej nosimo s seboj. V preteklem letu je ena takšnih pritiklin postalo tudi eksplicitno naslavljanje stresa, duševnega zdravja in skrbi za lastno dobrobit, ki je postala naša lastna odgovornost. V času, ki ga z obsežno opombo lahko označimo za postkoronskega, se tudi gledališka srenja šele izvija iz primeža epidemioloških omejitev, ki so tako dolgo predstavljale njen modus operandi. Ana Romih je v plesnem spektaklu Lahkotnost popihala na dušo vsem, ki so od turobnega življenja želeli pobegniti v svet hiperlahkotnosti, rožnatih meglic in napihnjenih flamingov, kar se je marsikomu zdelo dobrodošlo.

Vendar pa predstavi umanjka konceptualni preskok, ki bi opozoril, da sta sprostitev in lahkotnost, ki se zdita kot odmor od materialne realnosti, pravzaprav njena neposredna produkta, kot taka pa varnostna ventila statusa quo. Hiperlahkotnost, ki jo na odru manifestira Ana Romih, prav tako le odlaša tegobe, ki jih poskuša presegati. Kljub temu da smo pozabili na morebiti prižgani štedilnik, je ta še vedno prižgan. Eskapistični svet, ki transcendira tegobe realnosti, je fizično manifestiran le na odru. Plesno-dihalna predstava, ki je v vsakdan obiskovalcev gledališča vnesla kratek odmor od strahu pred izdihanimi aerosoli in miselnimi napetostmi ter nas je opomnila na primordialno funkcijo dihanja, h kateri se zavestno vračamo predvsem v težkih trenutkih, je režijsko zanimiva, plesalkin pristop pa nam lahko ogreje srce, vendar nas vsebinsko pusti hladne.

Ko v teatru ugasnejo luči ...

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness