Zamenjana straža

Na mali sceni MGL-ja smo si ogledali frišno predstavo Menjava straže izpod peresa Nejca Gazvode, ki zadevo tudi režira. Potem ko se nam je zabitim vznesencem prek interiernih blodnjakov Mestnega gledališča vendarle uspelo prebiti na za rit še kar trden stol v dvoranici, kar seveda ni šlo brez zapletov, lahko o dotični stvaritvi zares kakšno rečemo. Sploh zdaj, ko smo si privoščili malce obrecenzentskega jamranja.

Komad se odvija v nam vse preznanem prostoru, gostilni namreč, tako da smo se lahko iz prve roke prepričali o avtentičnosti placa. Scenografija s šankom na desni, mizo na sredi, steno z uro, manjkajočim pikadom in frišnim posterjem ter radiem in telefonom na levi precej nedvoumno prikaže en klasičen lokalni pajzl. Juhu. Zadaj vrata, fiktivna stena ter okno, še dlje pa eksterier s celostensko statično projekcijo Študentovske ulice, s katero se predstava po v visoko nebo dvigajočem kadru ljubljanske panorame in sončnega vzhoda tudi zaključi. Soočeni s sceno se torej čisto komot počutimo kot doma.

In v tem prostorskem pajzlu se odvija tudi vsa teatralna drama, ki pa tudi prek svoje karakterne in situacijske bere ne poskuša segati v ne vem kako življenjsko in kulturno odtujene scene. Zgodba je zasidrana okoli na frišno izvršenega dejstva, menjave lastnika, kar tako ali drugače vpliva na vse dramske akterje.

Ti so utečeno tipični tipi; dežurni in vsevedni gostilniški cinik s konstantno objestjo, pod katero se plazi posiljena in ubita radost v vsej svoji bedi, dalje njegov šibki, bolj tih in nekoliko počasni brat ter molčeč starosta gospod doktor s svojimi cajtengi, pokroviteljsko vsevednostjo ter kratkim komentiranjem tupatam. Slednji so triglav stalnih strank. In novi lastnik, elegantno čefurski frajer, zjeban od posla, žene in splošne psihične neuravnovešenosti, ki neprestano buta iz njegovega nakuliranega frajerištva. Potlej še pedrski in gobčen notranji dizajner, po dramaturškem vrhuncu in tik pred koncem v funkciji lastnika. Ne smemo pozabiti na šepajočo in elegantno šefovo ženo in seveda na novo, mlado, luštno, naivno upapolno kelnerco, v kateri slejkoprej vsi vidijo vse najlepše.

Ta je poleg pajzla drugi skelet, na katerega se limajo in lomijo, vzraščajo in padajo preostali karakterji. Sama zgodba je precej klasična, predvidljiva in zato nemara toliko bolj gledljiva; ta mlada bluzi s šefom, za kar izve žena; kralj lokala, cinik, se pusti vanjo zacopati; stari doktor omehča svojo trdo kožo in se ji postavi v bran; dizajnerski peder zašmiri z onim ta počasnim itn. itd., da ne obnavljamo preveč.

V horizontu predstave bi ji težko očital kakšno pretirano nedoslednost ali kak večji kiks. Tekst je spisan vešče in duhovito, z dobro tempiranimi interakcijami med replikami, fino ironijo in zajebavanjem iz vsakdana, politike, splošne kulture, življenja. Mestoma se sicer dvigne ali raje spusti v hudo patetiko, kar po mojem spet ni ne vem kakšen greh, sploh glede na vobči in vseprisoten cinizem ter distanco vsepovsod. Morda je le malce škoda, da niso še bolj razpustili jezika na raven, kakršno dandanes govorimo, to se pravi, saj so se potrudili s slengom, čefurščino, pederščino, a kot da jim neka nujna, recimo ji teatralna slovenščina, ne dopušča povsem prepustiti se organskemu jeziku današnjega dne. Kar bi spet recimo da šlo skozi, če ne bi bil sam melos govora izrazito odprt vsakdanjemu govorjenju.

Tudi režijsko ne bi imel večjih pripomb, čisto fino je usmerjeno, zastavljeno s preprosto domiselnostjo v t. i. realnem času, menjavanju fokusa iz eksterierja v interier, nadscenskih vpadih tupatam, odlično zastavljenemu samomorilskemu pismu na koncu etc. Isto precej dobri so igralci, predvsem Uroš Smolej kot lastnik in Gašper Tič kot glavna redna stranka, ki s svojima vlogama malone vsakokrat poharata sceno.

In seveda je edino fer in pošteno do stvaritve, da za konec prišparam svoj fundamentalen očitek, ki je ne glede na vso dozdajšnjo pretežno hvalo s samim obzorjem predstave tako rekoč nespravljiv. Namreč, problem vidim v tem, da predstava ne glede na vso deklarativno ironizacijo življenja, to je mladosti, staranja, sreče, starševstva, prihodnosti itn., iz česar vsega seva zadržanost, norčevanje in cinizirajoča distanca, v končni fazi afirmativno podleže prav temu nakladajočemu patosu. Tako je še samomor v bistvu svetleča rdeča pentlja, ki darilno zašpili cel komad in iztiskuje jalove solze sreče.

Skratka, komad je precej klasično zaokrožen, tupatam tekstualno navidezno drzen, praktično pa skozinskoz ne zmore seči onstran lastnega upajoče vzradoščenega nazora. Tragičen je le toliko, da nam nazadnje lahko zasije sončni vzhod. Tega mi je malce žal, ker sem zaznal nastavke in tudi zmožnost za totalno in obsceno pizdarijo, sploh prek omenjenega Tičevega in Smolejevega lika. Manjkal mi je umetniški ekstremizem, nepopustljiv padec do konca. Ne vem, stvar okusa?