Protestni BritOFF

Ob 10. uri

Včeraj je bila obletnica vstaje delavcev v Vzhodnem Berlinu leta 1953, ki so jo dan za tem zatrle Sovjetske oblasti. Kaj se je takrat pripetilo v Nemški demokratični republiki?

Ob prehodu Vzhodne Nemčije iz privatnega lastništva v sovjetsko verzijo komunizma je prišlo do padca življenjskega standarda - predvsem delavcev, ki so morali za isto plačilo delati približno deset odstotkov več, saj bi bila sicer produktivnost tovarn prenizka. Hkrati so se dvignile cene živil, saj je bila prejšnja letina slaba, večina bogatih kmetov pa se je preselila v Zahodno Nemčijo ter s tem pustila obdelovalno zemljo brez pridelka. Povišale so se tudi cene javnega prometa in zdravstvene oskrbe - za povprečnega delavca so vsi ti dodatni stroški pomenili za približno triintrideset odstotkov nižjo plačo. Povišanje delovnih kvot je bilo leta 1953 načrtovano na rojstni dan Walterja Ulbrichta, generalnega sekretarja Socialistične stranke enotnosti Nemčije.

Zaradi tegob so se državljani masovno preseljevali, čeprav je bila meja z Zahodno Nemčijo tehnično gledano zaprta. Ko je Moskvi prišlo na ušesa, da Nemčiji pravzaprav ne gre preveč dobro, se je takratno vodstvo odločilo zaustaviti vsa delovanja na področju redistribucije in nacionalizacije, prav tako pa so se odločili proizvodnjo usmeriti od težke industrije nazaj h konzumerizmu. Vseeno pa v tem novem planu ni prišlo do znižanja prej povišanih delovnih norm - tako je v očeh proletariata sprememba pripomogla le k dobrobiti bogatih. Že prvi dan po objavi spremenjene petletke, torej dvanajstega junija, se je pred brandenburškim zaporom zbralo pet tisoč ljudi, ki so odločitvi nasprotovali. Petnajstega junija so delavci Bloka 40 predsedniku vlade Ottu Grotewohlu poslali peticijo za preklic zvišanja delovnih norm, ki jo je ta spregledal.

Dan kasneje, šestnajstega junija, je z delovnih mest na ulice Berlina vkorakalo tristo gradbenih delavcev, ki so se s transparenti odpravili po mestu - nekateri do sedeža parlamenta, drugi pa so k splošni stavki in uporu pozivali someščane. Politbiro je po nekaj urah pogovorov razglasil, da se norme produktivnosti ne bodo zvišale - postale bodo prostovoljne. A v teh nekaj urah, ki so jih potrebovali do sprejetja sklepa, so se med delavci razširile tudi druge socialne in politične zahteve, kot je znižanje cen in celo neodvisne volitve, na katere odgovora niso dobili. Ker oblasti niso pričakovale takšnega protivladnega sentimenta, so najprej menile, da bi se situacija lahko umirila z dobro izpeljano propagandno kampanjo. Vladimir Sejmonov je zvečer voditeljem Nemčije sporočil, da bo na pomoč prišla sovjetska vojska. 

Naslednji dan se je pred ministrstvi kljub prisotnosti policije zbralo petindvajset tisoč ljudi. Ko se je nabrala dovolj velika množica, je na trg vdrla Rdeča armada, ki je s tanki planila na neoborožene protestnike. V eni uri je bila lokacija prazna, v Berlinu so bile razglašene izredne razmere. Pred policijskim štabom Vzhodnega Berlina je vojska pričela streljati na množico, s katero so se kasneje spopadli tudi policisti. Protestom so sledile preiskave, v katerih so pridržali deset tisoč ljudi, več kot dvajset jih je bilo usmrčenih. V vsej Vzhodni Nemčiji je protestiralo dobrih tristo tisoč ljudi. 

Protesti so se nadaljevali do štiriindvajsetega junija. Veliko delavcev je izgubilo zaupanje v vodilno stranko in so iz nje izstopili, drugi so nehali plačevati prispevke za sindikate. 

Posredovanje vojske je s tem postalo legitimno orodje za utišanje tistih, ki se ne strinjajo z režimom. Med Madžarsko revolucijo leta 1956 so po slabih dveh tednih demonstracij proti komunističnemu režimu v Budimpešto vdrli tanki Rdeče armade, vojaki pa so se naslednjih šest dni znašali nad madžarskim ljudstvom. Podobno je Sovjetska zveza reagirala dvanajst let kasneje v Praški pomladi, ko je vojska državo zaradi nestrinjanja z načrti za prihodnost pač okupirala. 

Ob 8. uri

Poslanci so po obravnavi predloga novele zakona o nalezljivih boleznih zaključili, da za tak poseg v javno zdravje v Sloveniji ni prostora. Zunajparlamentarna stranka Za zdravo družbo je nezavedajoč se ironije lastnega imena v podporo vloženemu predlogu zbrala tudi potrebnih pet tisoč podpisov. Novela bi odpravila obvezno cepljenje in ga nadomestila s prostovoljnim, zdravnikom pa bi bile naložene dodatne naloge izobraževanja staršev in preverjanja, ali za cepljenje obstaja kakršnakoli kontraindikacija. Za tiste, ki bi jim cepljenje škodilo, so predvidevali tudi odškodnine. Osemdeset poslancev je glasovalo za umik predloga v koš. 

Na parlamentarnem glasovanju za imenovanje novega ustavnega sodnika, ki je sicer tajno, je Andraž Teršek prejel le dvainštirideset glasov - za izvolitev so zmanjkali štirje. Kandidate za ustavne sodnike predlaga predsednik države Borut Pahor, ki ima po neuspelem glasovanju možnost predstaviti še enega kandidata, ob ponovni neizvolitvi pa bi lahko kandidate predstavili tudi poslanci. Tokrat se je prvič zgodilo, da je Pahor državnemu zboru na izbiro podal dva kandidata, a je Barbara Zobec že pred glasovanjem odstopila.

Predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump je podpisal izvršni ukaz za reformo policije. Ta sledi protestom, ki se po umoru Georgea Floyda v postopku aretacije, zavzemajo za prekinitev sistemskega rasizma in boj proti policijskemu nasilju, posebej prevalentnemu med ne-belo populacijo. Odslej bodo socialne delavce spodbujali k sodelovanju s policijo v primerih nenasilnih prekrškov, reforma pa poleg prepovedi uporabe dušenja omogoča tudi izmenjavo informacij med izpostavami, da ne bi slučajno zaposlili kakšnega nasilnega policista. Seveda pa ne prinaša ukinitve ali zmanjšanja sredstev za policijo, saj je edina, ki družbi zagotavlja ordnung und disziplin.