Kam(i)šli Turki?
Za nami je enajst dni, odkar je napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bodo Združene države umaknile svoje enote iz severovzhodnega predela Sirije, tako rekoč odprla vrata turški vojaški intervenciji v območje. Ta je svoj vojaški poseg utemeljila z dvema medsebojno pogojenima pojasniloma: prvič, da bo v tem območju naselila do dva milijona sirskih beguncev, ki trenutno prebivajo v Turčiji, in drugič, da bo iz območja izgnala ali porazila kurdske enote, ki so v turški terminologiji označene kot teroristične.
O kurdskem družbeno-političnem eksperimentu smo in v prihodnosti tudi še bomo spregovorili nekaj besed, v naslednjih minutah pa bomo predvsem preleteli dogodke zadnjih dveh tednov. Poudarimo, da trenutno preživetje kurdske avtonomije v Rožavi leži na plečih sirske vladne vojske, posledično pa je odprt konflikt v nejasen položaj postavil tudi Rusijo, ki je v tem primeru pristala v navzkrižju interesov svojih dveh zaveznikov: Turčije in Sirije.
V nedeljo, 6. oktobra, je ameriški predsednik Donald Trump napovedal umik ameriške vojske iz severovzhodne Sirije. Turčija je tri dni pozneje začela svojo operacijo ‘Mir pomladi’ in posledično so se pričeli prvi spopadi s kurdskimi vojaškimi enotami. Kurdske enote so napram vojaško bistveno bolje opremljeni in številčnejši turški vojski pristale v situaciji, v kateri je usoda avtonomne severovzhodne regije Sirije postala neposredno odvisna od pridobitve novega, močnejšega političnega zaveznika.
Zadnjo nedeljo je tako presenetila novica o dogovoru med Kurdi in oblastjo Bašarja al Asada, ki je že isti dan mobilizirala svojo vojsko in jo odposlala proti severu, kamor je takrat že začela vstopati turška vojaška kolona, na čelu katere stojijo tudi razkropljene skupine upornikov proti vladi Bašarja al Asada. Sirska vladna vojska je tako v sredo vstopila v strateško obmejno mesto Kobane z namenom vzpostavitve blokade ene izmed možnih nadaljnjih poti turške vojske pri ustvarjanju tako oklicanega varnostnega pasu. Dodajmo, da je mesto Kobane med drugim tudi prostor, kjer so kurdski borci prvič združili moči z ameriško vojsko v boju proti Islamski državi leta 2014. Turška vojska pa je do zdaj vstopila, a še vedno ni vzpostavila celostne kontrole nad mestoma Tel Abjad in Ras al Ain.
Dogovor med sirsko vlado in Kurdi v avtonomni severovzhodni regiji vendarle ni tako presenetljiv. Z začetkom vojne v Siriji je sirska vojska zapustila ta del države in se fokusirala na obrambo drugih, recimo temu oblasti bolj ključnih predelov države. S tem se je odprla priložnost vpeljave kurdske avtonomije v regiji, ki je seveda terjala veliko spopadov pri obrambi območij, ki jih je napadala ali zasedala Islamska država.
Spomnimo, da številni Kurdi v tem območju dolgo niso imeli urejenega statusa državljanstva. Ta problem sega že vse od popisov prebivalstva v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, sprememba pa se pojavi z letom 2011, dodaja sodelavec Radia Študent Arne Zupančič:
Trenutni dogovor, ki je za enkrat bolj kot ne vezan izključno na vojaška vprašanja, odpira pomisleke, v kolikšni meri bodo Kurdi in ostale etnične in verske skupine, ki so vključene v gibanje na severovzhodu države, v prihodnosti lahko ohranili trenutno raven avtonomije. Trenutno sodelovanje in dogovor med Kurdi in sirsko oblastjo komentira nemško-turški novinar in akademik Alp Kayserilioglu:
Govor o severovzhodnem območju Sirije ob boku z nedavnim dogajanjem pogosto zastira diverziteto tamkajšnje populacije. Vendarle še zdaleč ne govorimo zgolj o Kurdih. Ti predstavljajo krepko manj kot polovico tamkajšnjih prebivalcev. Od skoraj petih milijonov tam nastanjenih oseb približno 55 odstotkov tvori arabska populacija, v manjši meri pa so tam živeči še Turkmeni, Asirci in Armenci. V tem kontekstu nam več o odnosu med Kurdi in ostalim prebivalstvom pove Ercan Ayboga, avtor knjige Revolucija v Rožavi:
Začetek turške invazije na območje je proizvedel tudi prenekatere nejasne reakcije ameriške zunanje politike. Ameriški predsednik Donald Trump nam je vse od napovedi umika postregel s kar nekaj zmedenimi izjavami in pozivi. Izjave in komentarji ameriških oblasti so se tako nagibali vse od popolne odtujitve do grožnje z ekonomskimi sankcijami, ki jih je Trump končal z: “Don’t be a tough guy. Don’t be a fool!”
Ne glede na to je včerajšnje srečanje ameriškega podpredsednika Mika Pencea in turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana privedlo do vzpostavitve začasne prekinitve spopadov.
Sodeč po dogovoru, bodo spopadi prekinjeni za naslednje 4 dni. Tako je turški predsednik Erdogan vsaj malenkostno prekoračil svojo predhodno zaobljubo, v kateri je napovedal, da Turčija ni pripravljena pristati na kakršen koli kompromis s tamkajšnjimi Kurdi in da zavrača vsakršne poskuse mediacije. Vsekakor pa dogovor o začasni prekinitvi spopadov odpira prenekatere nejasnosti in poleg obljube o petdnevnem zmanjšanju odprtih spopadov ne prinaša nobenih dolgotrajnih rešitev.
Turška operacija je nedolgo po začetku izzvala tudi poskuse sankcij nekaterih evropskih držav. Na vzpostavitev omejenega emgarba na prodajo orožja Turčiji so pristale tako Nemčija, Francija, Nizozemska in Belgija kot tudi Italija, ki je v lanskem letu predstavljala največjo evropsko izvoznico orožja v Turčijo. Države članice Evropske unije so v lanskem letu v Turčijo izvozile za približno 45 milijonov evrov vrednega orožja. Kot že izpostavljeno, je največji izvoznik orožja Italija, sledijo pa ji Španija, Velika Britanija in Nemčija.
Ercan Ayboga med drugim opozarja na nekatera pomanjkljiva razumevanja v sklopu vpeljave embarga nekaterih evropskih držav. V primeru Nemčije ta zadeva zgolj sklepanje novih pogodb, poleg tega pa izključuje še nemška orožarska podjetja, ki delujejo znotraj Turčije.
Turška vladna retorika je v opravičevanju operacije v severovzhodni Siriji večinoma utemeljena v varnostnem in humanitarnem kontekstu. Kot lahko to strnjeno razberemo iz izjave Erdoganovega svetovalca:
Morda prav na račun tovrstne vladne retorike operacija ni deležna resne opozicije znotraj turškega državnega prostora. Sodeč po anketah smo bili podobni situaciji priča že ob lanski invaziji turške vojske na Afrin, ki je bila prav tako relativno dobro podprta s strani javnosti. Razloži Alp Kayserilioglu, ki med drugim izpostavlja, da je iz vidika Erdoganove podpore med turško javnostjo bistveno boljša kot v primeru gospodarstva, sodstva, medijev in tako dalje.
Pod vprašaj pa lahko postavimo tudi samo pojasnilo turških oblasti za potekajočo vojaško operacijo. V kolikšni meri bi avtonomna severovzhodna regija Sirije predstavljala varnostno grožnjo turški državi in nevarnost predvideni selitvi dveh milijonov sirskih beguncev iz Turčije na severovzhod Sirije, komentira Ercan Ayboga:
Za konec pa še enkrat izpostavimo nekoliko nejasen položaj, v katerem se je znašla Rusija kot zaveznica Turčije in sirske vlade. Če smo bili do sedaj priča relativno spretnemu manevriranju v tem bipolarnem zavezništvu, se bo situacija ob morebitnem začetku neposrednih spopadov med turško in sirsko vladno vojsko bistveno bolj zapletla.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj