Turške sredozemske igre

Turške sredozemske igre

Oddaja
20. 12. 2019 - 17.00

Libijska vlada narodne enotnosti, eden od dveh glavnih akterjev v drugi libijski državljanski vojni in stran, ki jo kot legitimno oblast priznavajo Združeni narodi, je oznanila, da tudi uradno sprejema turško pomoč v boju proti Libijski narodni vojski pod poveljstvom Halife Haftarja. Zdaj 76-letni general je bil udeležen tako pri državnem udaru, ki je ustoličil Moamerja Gadafija na čelu Libije leta 1969, kot tudi v prvi državljanski vojni, ki je leta 2011 - z znatno pomočjo Natovega letalstva - Gadafija odstavila z vodstvenega položaja v Libijski arabski republiki. Konec vladavine Gadafija, ki je bil med bitko za Surt tudi usmrčen, je Libijo pahnil v kaos, iz katerega se ta še ni izkopala. Hišica iz kart se je po treh letih privida miru znova podrla leta 2014, vojna pa od takrat neprekinjeno traja. 

libija, državljanska vojna, bengazi, haftar, macron, saraj, vladavina prava, intervencije
Kalifa Haftar in Fajez al Saraj pod Makronovim očesom podpisala deklaracijo o prekinitvi ognja
 / 26. 7. 2017
Turčija je od začetka spopada zaveznica vlade v Tripoliju, ki jo vodi Fajez Al Saradž, konec novembra pa sta strani podpisali še dva sporazuma oziroma memoranduma o soglasju. Eden od sporazumov Al Saradževi vladi omogoča zaprositev za vojaško podporo Turčije, vključno z urjenjem vojakov, ustanovitvijo vojaške baze in napotitvijo vojaških enot v državo, v kolikor bi se libijska vlada za to odločila. Istočasno sta vladi podpisali tudi dogovor o sodelovanju v Sredozemskem morju, tako da sta brez pretiranega oziranja na veljavno mednarodno pravo določili pomorske meje, kar je razjezilo turške sosede, predvsem Grčijo in Ciper.

Tesnejše sodelovanje med vladama je v interesu obeh strani. Rhiannon Smith iz portala Libya Analysis pojasni, da lahko oba sporazuma vidimo kot povezana. Eden predstavlja določeno uslugo Turčiji, drugi pa Al Saradževi libijski vladi.

Izjava

O možnostih uresničitve mirovnega sporazuma in vmešavanju tujih sil
 / 1. 6. 2018
Najprej se osredotočimo na vojaški oziroma varnostni sporazum o sodelovanju, ki je torej predvsem podpora Turčije libijski vladi. Kljub temu da je slednja še naprej mednarodno priznana, je ravnovesje moči vendarle drugačno, kot je bilo pred štirimi leti, ko je vlada s političnim sporazumom pod taktirko Združenih narodov prevzela oblast v državi. Takratni sporazum je podpisal tudi predstavniški dom, politično telo, ki je svojo legitimnost utemeljeval s splošnimi volitvami leta 2014. Rezultate slednjih je kasneje vrhovno sodišče v državi razglasilo za neveljavne, predstavniški dom pa se je zaradi bojev, ki so potekali v Tripoliju, preselil na vzhod države v mesto Tobruk. Predstavniški dom, ki bi sicer moral sodelovati pri političnem odločanju Vlade narodne enotnosti, je podporo kmalu zatem umaknil in sedaj velja za vzporedno vlado v državi. Kljub večkratnim poskusom mirovnih pogajanj in dogovarjanj o izvedbi novih volitev obe strani ostajata v konfliktu. Pri tem vlada v Tobruku obvladuje večino vzhodnega dela države, podporo pa ima tudi v enotah Libijske narodne vojske, ki so se po začetku spopadov leta 2014 utrdile okoli generala Halife Haftarja. 

Haftar posebej v zadnjem letu izvaja vse večji pritisk na Al Saradževo vlado. Njegove sile so namreč letos večkrat pričele z ofenzivo na prestolnico Tripoli, Haftar sam pa je pred tednom dni ponovno napovedal, da se obeta odločilna bitka za Tripoli. Ob tem ga podpirajo Združeni arabski emirati, Egipt in Rusija, pri Haftarju pa so se "znašla" tudi francoska in ameriška orožja. Vlada narodne enotnosti je po drugi strani sicer še naprej mednarodno priznana, kar pa se tiče vojaške podpore, je njena največja zaveznica od vsega začetka bila Turčija. Tudi slednja je po besedah Rhiannon Smith v zadnjih mesecih, preden je prišlo do podpisa omenjenih sporazumov, podporo zmanjšala. 

Izjava

Drugi sporazum o pomorskih mejah med državama je po drugi strani predvsem posledica turških interesov v Sredozemlju. Libija je pri tem tista država, ki ima s Turčijo edina od pomorskih sosed dovolj dobre odnose, da je do takega sporazuma sploh lahko prišlo, pove Ahmet Sözen z Oddelka za mednarodne odnose na Vzhodnosredozemski univerzi v turškem delu Cipra.

Izjava

Pomorski sporazum je določil mejo, kjer se stikata morski območji Turčije in Libije. Da sta državi lahko zarisali tovrstne meje, sta morali podaljšati svoji morski območji oziroma celinski polici. Kot pove Rhiannon Smith, Turčija s tem dobiva dostop do eksploracije naravnih virov - predvsem zemeljskega plina - v libijskih vodah. Sporazum gre v nos predvsem Cipru in Grčiji, saj turške vode po tej interpretaciji obsegajo tudi območja v bližini Cipra in grških otokov.

Izjava

Kaj leži v ozadju nedavne prekinitve mirovnih pogajanj na Cipru?
 / 10. 10. 2014
Rhiannon Smith pojasni, da je v tem delu Sredozemskega morja redno prihajalo do različnih interpretacij zakonodaje in posledično do konfliktov. Glede pričujočega sporazuma je sicer Turčija zaenkrat precej izolirana.

Izjava

Enega od protestov proti legitimnosti turško-libijskega dogovora je medtem pri Varnostnem svetu Združenih narodov že sprožil Egipt, ki od Združenih narodov zahteva, da dogovora ne registrira. Pravna podlaga za določanje morskih meja je sicer konvencija Združenih narodov iz leta 1982. Turčija, skupaj s še šestimi državami, te konvencije ni podpisala. Konvencija omogoča, da država razglasi svojo ekskluzivno ekonomsko cono, ki se razteza do 200 navtičnih milj od obale. Znotraj tovrstnih con ima država pravico do raziskovanj in uporabe morskih virov. Kot pojasni Ahmet Sözen, se v primerih, kot je območje Sredozemlja, te cone praviloma ne morejo vzpostaviti na enak način, saj je razdalja med celinami držav - ali celino ene in otočij druge države - večinoma manjša od predpisanih 200 navtičnih milj*.

Izjava

Ekskluzivno ekonomsko cono brez dogovora s Turčijo je leta 2004 vzpostavil Ciper, podobno pa naj bi poskušala v Egejskem morju storiti Grčija na primeru svojih manjših otokov. Po besedah Sözena se Turčija s tokratnim sporazumom postavlja nasproti tovrstnim interpretacijam.

Izjava

Evropska unija kot rečeno stoji za Grčijo; evropska komisarka Ursula von der Leyen je denimo prejšnji teden turško dejanje označila za "nesprejemljivo". Turčija se po drugi strani sklicuje na razlago, da pri otočjih veljajo "drugačna pravila". 

Izjava

O vplutju turške vrtalne ladje v morje ob severni obali Cipra in ciprskemu nasprotovanju
 / 19. 6. 2019
Ozemeljski spori se torej neizogibno povezujejo z naravnimi viri, ki jih ponuja Sredozemsko morje. Prioriteta turške vlade je po mnenju Rhiannon Smith tako predvsem razširitev meja, da bi država lahko postala središče izvoza zemeljskega plina za Evropo. Turčija se sicer že sedaj poslužuje ilegalnega vrtanja v bližini severne ciprske obale - torej dela otoka pod turškim nadzorom.

Izjava

Sözen ob tem poudari, da ostale države v regiji sklepajo sporazume o črpanju naravnih virov, pri čemer Turčija ostaja izolirana.

Izjava

Turška vojaška podpora Libiji tako ni samo usluga vladi Al Saradža. S padcem njegove tako imenovane Vlade narodne enotnosti bi Turčija izgubila redkega zaveznika v Sredozemlju in utrpela tudi ekonomsko škodo.

Izjava

Smith meni, da ima Turčija poleg strateških in ekonomskih razlogov tudi povsem politične cilje in da v Libiji z ostalimi državami v regiji in širše bije posredno vojno.

Izjava

Libijska Vlada narodne enotnosti je kot rečeno izrazila pripravljenost sodelovati s turškimi silami pri obrambi Tripolija, a Smith ne verjame, da bi se turški vojaki nujno že kmalu bojevali na libijskih tleh. Bi pa sporazum lahko povzročil še stopnjevanje konflikta in povišano vpletenost držav, ki podpirajo Haftarja.

Izjava

*stavek popravljen na spletu

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.