Plac — vprašanje skupnega

Septembra se je za javnost otvoril nov avtonomen prostor v Ljubljani. Množica aktivistk in aktivistov, umetnic ter umetnikov in drugih posameznic ter posameznikov je zasedla prostore nekdanjega obrata družbene prehrane Cestnega podjetja Ljubljana, ki je v stečaju končalo v skrajno sumljivih okoliščinah. Primer je prišel tudi v sodne dvorane. Iz stečajne mase je prostore na Linhartovi cesti leta 2017 kupila Družba za upravljanje terjatev bank oziroma slaba banka. 

Takoj po zasedbi se je v medijih in na družbenih omrežjih začelo odpirati vprašanje legitimnosti take zasedbe kvazizasebne lastnine. Na spletu je mogoče videti nemalo komentarjev, med katerimi so mnogi tudi sovražno nastrojeni proti temu, da je skupina anarho-socialistov uzurpirala zasebno lastnino, zato bi jih morala po njihovem oblast z uporabo nasilja deložirati iz stavbe. Zasebna lastnina je pač svetinja. 

Iz branja teh komentarjev je jasno, da njihovi avtorji nimajo razčiščenih pojmov zasebne, javne in skupne lastnine, prav tako pa komentarji kažejo na to, da njihovi pisci države ne dojemajo kot nekaj kvaziskupnega, ampak kot zasebnega lastnika, ki naj pri odnosu do lastnine deluje kot vsaka fizična oseba. 

Raven nerazumevanja potrebe po skupnem je fascinantna in istočasno zaskrbljujoča, posebej če v obzir vzamemo, da je bilo na našem področju v času Jugoslavije mnogo skupnostnih prostorov, mladinskih sob, kulturnih domov ter drugih ustanov, od katerih so imeli korist vsi. Zgodovinsko gledano torej skupna lastnina še zdaleč ni nekaj tujega in nenavadnega na naših tleh. 

Objekt, ki si ga je za ustvarjanje izbrala skupnost Placa, se je izkazal za odličen primer grajenja in odpiranja vprašanja o skupnem v primeru avtonomnega prostora. Od svoje izgradnje leta 1959 je bil prostor namenjen skupnemu prehranjevanju ter druženju delavk in delavcev v cestnem podjetju ter druženju drugih, ki so tja zašli. Vse objekte Cestnega podjetja so zgradili z družbenim premoženjem Socialistične federativne republike Jugoslavije, podjetje pa se je ukvarjalo z gradnjo ter vzdrževanjem skupnih ter javnih cest. Po propadu jugoslovanskega realsocialističnega eksperimenta je kot ponavadi sledila privatizacija Cestnega podjetja Ljubljana, tako kot mnogo drugih podjetji pa je tudi to propadlo zaradi neprimernega upravljanja. Nekdanji vodilni v Cestnem podjetju Ljubljana Ranko Mimović pa je bil na prvi stopnji tudi obsojen na 12 let zapora zaradi goljufije ter pranja denarja, vendar je višje sodišče sodbo naknadno razveljavilo. Večinski del zgodovine objekta, v katerem je zrasel Plac, je torej skupnostni, javni, družbeni in ljudski. Mahinacije so se začele s privatizacijo.

Kmalu po zasedbi se je slaba banka odzvala tako, da je pred vhodom nove Avtonomne cone obesila list papirja, na katerem piše, da je objekt zasebna lastnina ter da je vstop prepovedan. Napis bi pričakovali na gozdni cesti, ki vodi do kake zasebne brunarice, katere lastnik si želi mir, vsekakor pa ne pred vhodom v hišo, ki je v državni lasti. 

Skupina, ki je otvorila Plac, je prostor odprla za njegove prave lastnike, ljudi, ki so za objekt plačali dvakrat: prvič, ko se ga je zgradilo, in drugič, ko je slaba banka z davkoplačevalskim denarjem kupila objekte podjetja v stečaju. 

Raba objekta je sedaj zastonj dostopna vsem. V njem poteka kulturni, politični ter socialni program. Skozi njega se je nedvomno sprehodilo veliko več lastnikov objekta, kot se jih je prej v vseh devetih letih od stečaja podjetja. Za objekt skrbijo bolje kot slaba banka in v njega vnašajo večjo vrednost, kot bi jo lahko DUTB dosegla s prodajo. 

Odpira se torej vprašanje, ali ima slaba banka kot državna institucija pravico, da lahko legitimno prepove vstop ljudem v ta objekt. Situacija je naravnost absurdna, davkoplačevalci so dvakrat plačali za ta objekt, pa še sedaj legalno ne smejo vanj. 

Četudi bi pristali na zasebniško logiko tistih, ki se čudijo nad skvotanjem v domnevno zasebni lastnini, bi bila absurdnost še zmeraj očitna. Predstavljajte si, da s svojim denarjem sezidate hišo, ki vam jo zaplenijo, nakar jo nekdo z vašim denarjem odkupi nazaj, hišo pusti propadati, vam pa prepove vstop. Ko pa se odločite, da tega ne boste več trpeli in po lastni iniciativi vstopite v svojo hišo, ta nekdo proti vam vloži tožbo. 

Plac je nastal kot odgovor na pomanjkanje skupne lastnine. Skupno lastnino, ki je je nekdaj bilo veliko, so skozi leta slovenske tranzicije prodali zasebni lastnini in njenim interesom. Zasebna lastnina ima namreč to lastnost, da se kopiči ter agresivno uničuje javno in skupno, če seveda ne obstaja akter, ki to prepreči. To je lahko država ali pa ljudje, ki prek samoniklih iniciativ borijo borbe za skupno lastnino. Včasih je za to skrbela država ali partija, ki je ustvarila prostore, kot so mladinske sobe, kulturni domovi in domovi občanov, ki bi se lahko primerjali s Placem. Takšno lastnino je poimenovala družbena. 

V teoriji bi za nastanek ter obstanek skupne lastnine morala poskrbeti država. Realnost po celotnem svetu pa je taka, da država ščiti interese kapitala, hkrati pa je preveč rigidna in od ljudi odtujena struktura, da bi lahko za nekaj skupnega skrbela. Naši oblastniki sicer zagotavljajo, da Plac podpirajo, a dejanja njihovih podrejenih jasno kažejo, da je naloga državnih struktur ne glede na mnenje posameznega vladajočega politika še zmeraj obramba kapitala. V najboljšem primeru lahko država skrbi za javno lastnino, kot je javni zdravstveni sistem, ceste, šolstvo, javna razsvetljava in podobno. Za nastanek ter negovanje nečesa resnično skupnega pa je potrebna iniciativa od spodaj navzgor, ki je država ni zmožna namensko producirati in deluje proti takšnim iniciativam. Skupnega nam ne morejo dati, skupno si moramo vzeti, skupno negovati ter se za skupno boriti. 

 

Komentiral je Pero.

 

foto: PLAC, fb