Pot do središča Zemlje

Aktualno-politična novica
23. 11. 2021 - 16.00

Novembra so se oči javnosti usmerile v podnebno konferenco v Glasgowu, kjer so se zbrali svetovni voditelji in predstavniki interesnih skupin industrije fosilnih goriv. Teh se je zbralo več kot delegatov katere koli posamezne države, prišlo jih je namreč nekaj čez 500. Letošnja konferenca je bila tako že 26. po vrsti, še nikoli pa ni bil interes zasebnega kapitala in ohranjanja statusa quo tako brezsramno očiten.

Verjetno mi ni treba poudarjati, kako blizu smo popolnemu uničenju »normalnega« življenja. Ob nenehnih požarih, potresih, vulkanskih izbruhih, vročinskih valovih in tudi prvi podnebno povzročeni lakoti na Madagaskarju bi moralo biti vsakemu človeku jasno, da nekaj ne štima. Če nič drugega - v zadnjih petnajstih letih mojega ne prav dolgega življenja je decembra nehalo snežiti. Vem, zveni kot klišejski nagovor samooklicane aktivistke, ki se bo čez deset let znašla v programu SD-ja. Ampak stilistični pomisleki na stran, večinska družba sentimentu nujnosti reševanja okoljske krize pritrjuje.

S krizo pridejo na sceno konference. Različno organizirana in z različnimi predstavniki, v Parizu in v Egiptu, a s to skupno lastnostjo: problem podnebne krize rešujejo v okviru obstoječih ekonomskih sistemov. Sistemov, ki dovolijo nebrzdano kopičenje dobička ter izkoriščanje množic in planetarnih zalog redkih kovin. 

O zelenem prehodu in utopijah
 / 17. 8. 2021
Kakšne rešitve nam torej tak kapitalizem ponuja? Ekonomski sistem, za katerega se tako naftni lobisti kot tudi večina voditeljev držav strinjajo, da je edini možen? Seveda moramo izpostaviti izjeme nekaterih otoških voditeljic, kot je ministrica za okolje na Maldivih. Najprej bi bilo treba poudariti, da ne gre zares za rešitve, temveč bolj pobožne želje, saj se na konferenci niso sprejeli nobeni radikalni ukrepi. Kazalo je, da bo morda uspel dogovor o dekarbonizaciji do leta 2050, a ga je Indija - s tiho podporo naftnih lobistov - zavrnila. Stvari, ki so jih sprejeli, pa ne zadoščajo, da bi segrevanje planeta zadržale pri 2 stopinjah Celzija, kaj šele eni in pol, ki je zapisana v pariškem podnebnem sporazumu. 

Sprejeti sta bili resolucija o namenjanju denarja revnejšim državam, ki trpijo za posledicami razpaslega potrošništva razvitega sveta, v višini slabih 90 milijard evrov in pa obljuba, da bomo do leta 2030 izpuste metana zmanjšali za tretjino. Bilo je še nekaj govora o preprečevanju krčenja gozdov, poleg tega pa se je nekaj držav zavezalo, da bodo do leta 2035 vsi prodani avtomobili električni. A vse to ne obsega vseh držav, obenem pa se večjim posegom v ustaljene tirnice potrošnje upirajo prav tiste države, ki povzročijo največ škode in imajo hkrati največ sredstev za spremembo načina življenja. Pri podpisanih ukrepih gre le za kozmetične in PR popravke, ki odgovornim nudijo prikladne izgovore o napredku.

Ker pa si kolektivne akcije in odrasti lobiji ne želijo, saj bi jim tak način poslovanja okrnil dobiček - zato vanju težko verjamem tudi sama - je za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv treba najti druge oblike energije. Ena izmed najbolj obetavnih je elektrika - ki jo je mogoče poceni pridobiti in preprosto zeleno oprati. Na elektriko bi lahko delovalo vse - od avtomobilov in telefonov do mestne razsvetljave, javnega prometa, tovarn in tudi mest samih. 

Vprašanje, ki se torej pojavi, je, kako to elektriko pridobiti in uporabiti na karseda zelen način? Potrebujemo električne avtomobile, pa sončne celice in vetrnice. Za njihovo izdelavo potrebujemo redke kovine, ki jih v kopenskem delu Zemlje primanjkuje. Kovine, kot so kobalt, mangan, baker in nikelj, se v obliki kamnov v izobilju nahajajo 4 do 6 kilometrov pod vodno gladino. Na dnu oceanov torej leži »trajnostni« odgovor na problematiko zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. 

Priložnost dela profit - v zadnjih letih se je pojavilo malo morje podjetij, ki sveto prisegajo na zelenost rudarjenja morskega dna in ga slavijo kot edinega odrešenika za trenutno okoljsko krizo. Povedno je že to, da ob googlanju termina »deep sea mining« prvi zadetek sponzorira eno izmed teh podjetij. Spletna stran v kvaziznanstvenem tonu razlaga, da je takšno rudarjenje popolnoma neškodljivo in da Greenpeace brez razloga skače v zrak. V podjetju Florida’s Ocean Minerals pa menijo, da je to edini način za pridobivanje teh kovin, ki ne uničuje narave.

Drugi znanstveniki se s tem - nepresenetljivo - ne strinjajo. Te kamnine so namreč pogosto edina trdna struktura na morskem dnu, kar omogoča mnogim živalskim in rastlinskim vrstam, da se nanje pritrdijo. Nekatere živali, recimo hobotnice, v pore sedimentov odlagajo tudi jajčeca. Izkopavanje teh kamnov bi - tako kot večina drugih načinov izkoriščanja oceanov - temeljila na izkopavanju, ki uničuje morska tla že danes. Še več, dvignili bi se sedimenti, ki vsebujejo strupene kovine, te pa bi potem zastrupljale druge ekosisteme v prehranski verigi. Ob dviganju sedimentov se blatni oblaki ne bi mogli razpršiti, saj na dnu ni tokov, zato bi se nepremične živalske vrste zadušile. Ne gre pozabiti niti, da o globokem morju in njegovih ekosistemih ne vemo praktično ničesar, zato so širše implikacije izkoriščanja morskega dna neznane.

Ostane vprašanje, ali bi si ob morebitni povzročeni škodi ekosistem lahko opomogel - večina znanstvenikov, ki jih ne plačujejo rudarska podjetja, meni, da zaradi pomanjkanja hrane in energije, ki upočasnjujeta življenje na morskem dnu, to ni zelo verjetno. Rudarska podjetja obljubljajo, da z ekstrakcijo ne bodo začela do objave rezultatov analiz vpliva na okolje, seveda pa ne moremo vedeti, ali bodo te raziskave tudi resnicoljubne - naftna podjetja poznajo vpliv lastne industrije na okolje že od leta 1959, a jih to ne ustavi. 

Nauru, ena izmed otoških držav v Pacifiku in članica Mednarodne oblasti za morsko dno, je pred kratkim kot sponzor podjetja DeepGreen sprožila postopek, ki dovoljuje rudarskim podjetjem, da začnejo z izkopavanjem, če se smernice in dovoljenja ne sprejmejo v naslednjih dveh letih. Otoška država trdi, da je to storila, ker jo skrbi višanje morske gladine - in ne zaradi dobička, ki ga bo država prejela z izdajanjem dovolilnic. Rudarjenje morskega dna bi tako Nauru prineslo dobiček, ki ne bi vplival na njihovo lastno zemljo. Ko je bil Nauru britanska kolonija, je Velika Britanija izkoriščala tamkajšnje zaloge fosfata in belega zlata, pri tem pa se ni kaj dosti zmenila za vpliv rudarjenja na okolje. V drugih oblikah neenakega odnosa moči se je izkoriščanje nadaljevalo tudi po samostojnosti te pacifiške države. Zato je del otoka dandanes popolnoma neprimeren za življenje. 

Omenjenim podjetjem gre očitati tudi, da niso popolnoma iskrena, ko pride do nujnosti teh rudnin. Obstajajo alternative, ki pa seveda niso tako dobičkonosne. Če bi danes začeli reciklirati stare baterije, bi lahko do leta 2035 zadostili kar do 40 odstotkom potrebe po kovinah, ki bi jih sicer pridobivali z rudarjenjem po morskem dnu. Obstaja pa še ena možnost - uporaba železa in litija. 

Nastajajoča industrija rudarjenja morskega dna je le rezultat pristopa, ki rešuje okoljsko krizo v okviru obstoječega ekonomskega sistema, kar smo videli v Glasgowu. Tako vodilna podjetja kot tudi vodilne države še naprej iščejo rešitve za preutrujen planet preprosto v izkoriščanju drugega sektorja tega planeta pod pretvezo, da bo tak način manj škodljiv. Kljub pozivom k odrasti se z iznajdbami novih tehnologij, ki jih prodajajo kot zelene, spet znajdemo v začaranem krogu zadovoljevanja želja podjetij in razvitih držav. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness