Premajhni za Slovenijo?

Premajhni za Slovenijo?

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 11. 2018 - 16.00

V nedeljo se bo v prvem krogu lokalnih volitev v slovenskih občinah odločalo o kandidatih za župane in občinske svetnike. Gre za sedme lokalne volitve v samostojni Sloveniji - na prvih leta 1994 so volivci svoj glas oddali za kandidate v 62 občinah, danes jih je 212. To število od leta 2011, ko je status občine dobil Ankaran, več ne narašča, a pomisleki glede velikega števila - in posledičnega obstoja premajhnih občin - v javnosti pogosto pridejo na plan. Govora je predvsem o preveliki razdrobljenosti, neučinkovitosti in potratnosti občin.

Zakaj so na Jezerskem zavrnili spremembo občinske meje?
 / 5. 11. 2018
Pri ugotavljanju prednosti in slabosti obstoja manjših občin  nam dobro študijo primera predstavlja nedavni referendum v občini Jezersko, na katerem so občani zavrnili s strani države predlagano spremembo občinske meje, ki bi občini Kamnik, s tem pa tudi celotni osrednjeslovenski regiji, omogočila stik z Avstrijo in možnost črpanja evropskih sredstev. Kljub temu da so nekateri odločitev občanov videli kot nevoščljivost, so razlogi za uspeh pobudnikov referenduma vseeno bolj kompleksni in se dotikajo položaja Jezerskega kot majhne občine v državi.

Zgodovinsko gledano razcepljenost na tako majhne občine na Slovenskem sicer ni nič posebnega. V času Avstro-Ogrske je bilo, na primer, samo v mariborskem okrožju 800 občin, tudi v Jugoslaviji pa so prek združevanja krajev desetletje po drugi svetovni vojni prišli do številke 371 občin. Šele kasneje je prišlo do združevanja lokalnih enot na 62 občin, kolikor jih je obstajalo do osamosvojitve.

Ureditev, ki velja trenutno, se je začela s sprejetjem zakonodaje o lokalni samoupravi po letu 1994, ki je sprožila ponovno ustanavljanje novih občin. Pri tem je zanimivo, da zakon predpisuje, da mora nova občina izpolnjevati pogoj minimalno 5000 prebivalcev, kar trenutno ne drži za 110 občin, torej za več kot polovico. Leta 2005 je bila morda tudi zato sprejeta novela zakona, v kateri se je postavila nova meja, vsaj 2000 prebivalcev, ki naj bi bila v vsakem primeru upoštevana. Kljub temu je Državni zbor Republike Slovenije od takrat potrjeval nove občine, četudi tega kriterija niso izpolnjevale. Manj kot 2000 prebivalcev ima tako danes v Sloveniji 26 občin, mednje pa spadata tudi občini Jezersko in Solčava, ki sta bili vpleteni v omenjeni predlog spremembe občinskih meja. Kakorkoli, velja povedati, da Slovenija v razdrobljenosti občin in številu majhnih občin ni unikatna, ampak nekje v evropskem povprečju.

V čem torej razlogi za ustanavljanje novih, vse manjših občin kljub zakonskim omejitvam? Med drugim gre za idejo, da bodo občine pri svojem delovanju lahko učinkovitejše, saj bolje razumejo lokalne razmere in se jim prilagajajo. Prav tako naj bi več občin pripomoglo k večji decentralizaciji države. Ideja, da se lokalne skupnosti o določenih zadevah odločajo brez vpletanja države, jim namreč tako da večjo avtonomijo. Povezano s tem so občani bolj vpleteni v lokalno upravljanje, kar naj bi gradilo lokalno skupnost in s tem demokracijo na bolj neposredni ravni, kot to velja na ravni države.

zakon o financiranju občin
O spremembah Zakona o financiranju občin
 / 11. 8. 2017
Pa jim to res uspeva? Razloge za predpisane omejitve glede na število prebivalcev v občini - ne glede na to, da se jih kasneje ni upoštevalo - lahko razumemo, ko pogledamo, kako poteka financiranje občin. Glavni vir prihodkov vseh občin je povprečnina, znesek na prebivalca, ki ga občine dobijo iz državnega proračuna in ki se financira iz dohodnin. Pri tem so prav najmanjše občine tiste, ki za delovanje občinske uprave v povprečju porabijo največji delež proračuna in so s tem bolj odvisne od države.

Nadalje se občine financirajo prek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ter ostalih lastnih virov, na primer komunalnih prispevkov, najemnin ali davkov. Dodaten vir predstavljajo razpisi za evropska sredstva, kamor se občine lahko prijavljajo za namen uresničitve različnih projektov. Tudi tu lahko ugotovimo, da so manjše občine na slabšem. Pomenljive so bile besede županje občine Solčava Katarine Prelesnik, da se je občina sicer prijavljala na določene razpise, a ni ugodila pogojem zaradi premajhnega števila prebivalcev.

Če povzamemo, smo ugotovili, da manjše občine lahko postanejo v večjem delu odvisne od državnega denarja, da lahko sploh pokrijejo stroške delovanja, ob tem pa jih majhnost omejuje pri pridobivanju sredstev za projekte ali storitve, ki bi jih sicer želele ali celo morale opravljati. Takšna finančna odvisnost od države gre seveda v nasprotju z glavnimi idejami za ustanavljanje novih občin.

S tem si lažje razlagamo odpor Jezerjanov do predlaganih sprememb občinske meje. Rezultat referenduma je predvsem izraz prepričanja, da potencialni evropski milijoni, ki bi prispeli v državno blagajno, za njihov položaj v državi ne bi naredili ničesar. Gre za izraz nezaupanja državi in njenim zagotovilom, da občina po spremembi ne bo na slabšem. Rezultat si lahko razlagamo kot nevoščljivost, a dejstvo je, da je zgolj posledica obstoječega stanja, kjer večje občine že tako ali tako dobijo več.

Ob tem velja ugotoviti, da gre pri referendumu za nenavaden primer, ki je pokazal tudi prednosti ureditve, oziroma je prikaz uresničitve idej, ki stojijo za obstojem manjših občin. Nedvomno lahko namreč pritrdimo, da je referendum bil izraz večje vpletenosti lokalnega prebivalstva v javne zadeve, sploh glede na relativno visoko udeležbo nad 60 odstotki. Prav tako so z referendumom občani dosegli svojevrstno zmago v boju proti centralizaciji, četudi lahko upravičeno razumemo jezo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki s svojim predlogom manjšim občinam dejansko ni jemalo ničesar.

Namera o skorajda polovičnem zmanjšanju števila občin
 / 5. 9. 2013
A kar morajo državni organi iz zgodbe vzeti, je, da gre za izraz nezadovoljstva stanja majhnih občin in da je v prihodnje potreben korak, ki bi bodisi prinesel njihovo večjo finančno avtonomijo bodisi omogočil, da lažje pridejo vsaj do tistih evropskih sredstev, ki so na voljo za uresničitev projektov. Nazadnje se je reorganizacije lokalne samouprave leta 2013 neuspešno loteval takratni notranji minister Gregor Virant, ki je predlagal zmanjšanje števila občin na 120. A ni treba, da je rešitev v obliki takšnega združevanja občin, mora pa priti do povezovanja med njimi vsaj na določenih ravneh, kot sicer pri nekaterih občinah v obliki skupnih občinskih uprav že poteka.

V kolikor primerjamo Slovenijo z ostalimi evropskimi državami, vidimo, da pri nas manjka stopnja samoupravne skupnosti, ki bi bila širša od občine - kot so pokrajine ali regije. Pri tem je zanimivo, da Ustava Republike Slovenije sicer opredeljuje pokrajine kot podsistem lokalne samouprave, ki bi lahko razbremenil manjše občine. Združevanje občin v pokrajine je po tej ureditvi prostovoljno, a se v praksi še ni zgodilo. Obenem je leta 2008 potekal posvetovalni referendum o ustanovitvi pokrajin, a je na njem glasovalo zgolj deset odstotkov volilnih upravičencev.

Namesto pokrajin kot začasno rešitev v Sloveniji uporabljamo statistične regije, ki pa niso politični organ. Bistvenega pomena nimajo in so, kot pove njihovo ime, namenjene potrebam statistike. Glede na to, da očitno EU na regije daje dovolj velik pomen, da bi že stik ene od teh statističnih regij z avstrijsko mejo pomenil milijone evrov več sredstev, bi lahko bil to jasen signal, v katero smer mora država razmišljati, v kolikor želi doseči napredek pri razvoju podeželskih delov države. Razcepljenost na številne manjše občine je imela pri tem v najboljšem primeru zgolj mešan uspeh.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness