Frequenza del crimine

Oddaja
19. 12. 2021 - 12.00

Pozdravljeni v današnji oddaji Frequenza della scienza, v kateri se bomo na kratko dotaknili mafijskih poslov z znanstvenega vidika. Kljub temu da ne bomo razkrivali skrivnosti posameznih mafijskih skupnosti in tvegali svojih življenj, se bomo posvetili raznolikim zanimivim mafijskim temam. Govorili bomo o mafijskem laganju, identifikaciji mafijskih osumljencev na kraju zločina ter matematičnem modeliranju mafijskih iger. Najprej pa se posvetimo presenetljivemu dejstvu, da mafijci niso samo ljudje, ampak tudi živali. 

Pri določenih vrstah živali lahko opazimo vedenje, ki spominja na mafijske organizacije. Govor bo o združevanju v krdela pri volkovih, teritorialnosti, vlogi alfa samcev v skupnosti, incestu in tem, zakaj starši v določenih primerih ubijejo svojega mladiča. 

V živalskem svetu sta glavno gonilo, ki ustvarja določeno vedenje, ohranitev lastne vrste in prenos dobrih genov v naslednje rodove. Med ključne dejavnosti, ki izoblikujejo vedenje, štejemo iskanje hrane, izbiro partnerja, skrb za mladiče in izogibanje plenilcem. O delitvi in primerih teritorialnih in neteritorialnih vrst živali ter o vrstah združevanja smo se pogovarjali z biologom, doktorjem Miho Kroflom.

Izjava 

Kot primer tekmovanja dveh vrst, pri katerem se vzpostavi razmerje dominantnega in podrejenega, lahko navedemo volkove in šakale. Na območjih, kjer živijo volkovi, šakalov naj ne bi bilo, saj so ti stopničko nižje od dominantnih volkov. V uravnovešenih ekosistemih tako volkovi z lahkoto branijo svojo prostorsko dominanco z neposrednim plenjenjem in prevlado v bitki za hrano. Dominantna hierarhija se lahko vzpostavi tudi znotraj iste vrste. Pri volkovih, ki živijo v tropih, sestavljenih iz družinskih članov, so dominantni starši, saj skrbijo za mladiče in prinašajo hrano. V ujetništvu, kjer se mešajo sorodni in nesorodni volkovi, se volkovi borijo za status alfe in tako prihaja do sporov in bojev. Več o delitvi vlog v volčjem tropu in o rabi izraza »alfa samec« nam bo povedal doktor Krofel.

Izjava

Nekaj besed bomo namenili bitki med spoloma, ki ji strokovno pravimo spolni konflikt. Tako samci kot samice imajo v sebi gon po ustvarjanju zdravega potomstva, ki se bo razmnoževalo naprej. Tega se lotevajo na različne načine, pogosto tako, da ovirajo namere drugega spola. Uporabljajo različne strategije, kot so poligamija, prešuštvo, parjenje na silo in na koncu tudi uboj mladiča. Infanticid, uboj tujega ali tudi lastnega potomca, ki ga najpogosteje izvrši samec, je skrajna oblika spolnega konflikta pri sesalcih. Sama strategija evolucijsko ni optimalna in prinaša več škode kot koristi. Možne vzroke, zakaj samec ubije mladiča in zakaj ga v redkih primerih tudi mati pusti umreti, nam bo pojasnil doktor Krofel.

Izjava

Mešanje genov z nesorodnikom je koristno, saj povečuje genetsko raznolikost, medtem ko se pri potomcih sorodnih staršev pogosto pojavijo genetske napake. V naravi je incest redek, saj so se z evolucijo razvili mehanizmi, ki samca in samico iz istega legla odvračajo od tega, da bi se parila med seboj. Obstajajo primeri – najpogosteje se to zgodi, kadar so živali omejene in živijo v ujetništvu – ko postanejo ti varovalni mehanizmi ohlapnejši in so se živali za ohranitev vrste primorane razmnoževati s sorodniki.

Izjava

Agresivno in socialno vedenje, altruizem ter paritveno in starševsko vedenje določene vrste so posledica genotipa in predvsem vpliva okolja. Vse živalske vrste, med njimi tudi človeška, pri prilagoditvi na določene spremembe v okolju na podlagi izkušenj ustvarijo strategije in vedenjske vzorce. Ti so lahko tudi mafijski, saj vrsti pomagajo, da se na razmere v okolju bolje prilagodi in preživi. Podobno kot mafijski veljaki nadzorujejo člane v svoji organizaciji, jih ustrahujejo in kaznujejo, tudi živali v določenih okoliščinah tekmujejo za status in dominirajo nad člani svoje skupine. Živali svoj teritorij markirajo namerno, mafijci pa za seboj nenamerno puščajo sledi, ki jih pri ljudeh odkrivajo forenziki. Iz živalskega sveta se po kratkem glasbenem premoru prestavljamo v svet preiskovanja zločinov in forenzike.

Alabama 3 - Woke up this morning

Poslušate oddajo Frequenza della scienza, v kateri tokrat govorimo o mafijcih. Želja vsakega mafijca je seveda svoj posel neodkrito opravljati čim dlje. Popoln zločin lahko definiramo na dva načina; pomeni lahko, da storilca ne bo mogoče odkriti zaradi pomanjkanja dokazov ali pa da ne bo nihče niti posumil, da je šlo za zločin. Biti neodkrit zločinec pa postaja z razvojem tehnologije vse težja naloga.

Pred sredino osemdesetih let dvajsetega stoletja je bilo to seveda lažje. Takrat so zločince najlažje identificirali na podlagi prstnih odtisov, ki so jih našli na kraju zločina ali na žrtvi. To je seveda uporabno še danes, če se zločinec ni vnaprej pripravil in si nadel rokavic. Prstne odtise lahko najdemo na kateri koli površini. Na mehkih površinah, kot je milo ali vosek, se lahko odtis oblikuje v tridimenzionalno obliko, na trdnejših površinah pa so odtisi s prostim očesom vidni samo, kadar so bili prsti, ki so se dotikali površine, prekriti z barvo, umazanijo ali krvjo. 

Najbolj neopazne pa so tako imenovane latentne sledi. Te nastanejo zaradi izločanja znoja iz por na papilarnih linijah na konicah prstov in se ob stiku s površino prenesejo nanjo. Ker so taki odtisi našim očem nevidni, preiskovalci in preiskovalke mesta zločina za njihovo zaznavanje uporabljajo fizikalne ali kemijske postopke. Za katero vrsto metode se odločijo, je odvisno od podlage, na kateri pričakujejo odtis. Na začetku dvajsetega stoletja so uporabljali predvsem daktiloskopske praške. Preiskovalec ali preiskovalka kraja zločina praší odtise tako, da se delci prahu sprimejo z oljnim odtisom prstov, dlani ali stopal. Izbira praška pa je odvisna od podlage. Na svetli podlagi bodo na primer temno obarvani odtisi bolj vidni.

Danes policijski Oddelek za daktiloskopijo za odkrivanje sledi papilarnih linij na površinah predmetov s kraja zločina uporablja kemijske metode z uporabo cianoakrilatnih estrov, ninhidrina ali diazafluorena oziroma DFO. Cianoakrilatni ester bo ob stiku z vodo, ki jo za seboj pusti papilarna sled, polimeriziral. To pomeni, da se bo ogromno število molekul med seboj povezalo v dolgo molekulo policianoakrilata, ki je trden in bele barve. Poleg že omenjenih olj in vode pa prsti za seboj pustijo tudi razne aminokisline in proteine, ki reagirajo z nihidrinom tako, da se obarvajo rožnato do modro. DFO deluje podobno. Po tem, ko ga razpršijo po površini, ga približno deset minut segrevajo, nato pa obsevajo z modrozeleno lučjo, da dobijo rumene fluorescentne sledi na mestih, kjer je DFO reagiral s papilarnimi sledmi.

Danes k sreči nismo več odvisni samo od tega, ali bo storilec pozabil nadeti rokavice, saj se veliko pogosteje zanašamo na metodo analize DNK. Zaradi napredovanja tehnologije je DNK zaznavna v vse manjših količinah, nahaja pa se v skoraj vseh človeških celicah, zato je precej težko doseči, da teh sledi ne bomo pustili za seboj. Preiskovalci in preiskovalke na kraju zločina pogosto najdejo biološki material, denimo kri, spermo, slino, človeške izločke, lase in dlake, zobe, kosti ter človeška tkiva. Vse to se lahko nahaja na predmetih, ki jih storilec pusti za seboj, naj gre za rokavice, masko, oblačila ali orožje. 

Genom vsakega posameznika je edinstven in se od ostalih ljudi razlikuje v nič celih ena odstotka. Znanstveniki in znanstvenice so na tem območju odkrili dele genoma, v katerih se posamezniki med seboj najbolj razlikujemo. Danes znamo to izkoriščati za identifikacijo oseb na podlagi DNK. Gre za dele genoma, ki ne zapisujejo proteinov in na podlagi katerih ne moremo predvideti nobenih vizualnih in fizioloških značilnosti posameznika. Enako kot pri prstnih odtisih gre torej tudi tu za primerjavo zaporedja DNK, pridobljenega na kraju zločina, in DNK osumljenca.

Med človeškimi genomskimi regijami, ki ne zapisujejo proteinov, je kar dvajset do trideset odstotkov ponavljajočih se zaporedij. Ta delimo v več različnih vrst. Pri forenziki se najpogosteje uporabljajo zaporedno ponavljajoča se zaporedja, kot so minisateliti oziroma lokusi variabilnega števila ponovitev VNTR in mikrosateliti oziroma male tandemske ponovitve STR. Znotraj teh ponavljajočih se lokusov je neko daljše ali krajše zaporedje nukleotidov, na primer AAG AAC, ki se ponovi večstokrat. Posamezniki se med seboj razlikujemo po številu ponovitev osnovnega motiva. Take ponovitve so raztresene po vseh kromosomih, za forenzične preiskave pa se lahko uporabi katera koli. 

Za analizo DNK se uporabljajo različne metode, ki se med seboj razlikujejo po hitrosti in po stopnji razločevanja med vzorci. Najhitrejše metode, med katere spada na primer določanje krvne skupine, nam podajo najmanj natančne rezultate. Posameznike med seboj najbolj loči metoda polimorfizma dolžin pomnoženih fragmentov, s katero lahko forenziki in forenzičarke analizirajo tudi vzorce, ki vsebujejo manj kot petinšestdeset pikogramov DNK. Z uporabo verižne reakcije s polimerazo, krajše PCR, pomnožijo samo del genoma, na katerem se nahaja prej omenjena ponovitev, največkrat STR. 

Pomnožene fragmente DNK potem ločijo z uporabo kapilarne elektroforeze. Steklena kapilara je napolnjena z elektroforeznim pufrom, nanjo pa priključimo visoko napetost. Po tekočini bodo nabite molekule potovale proti nasprotnemu polu. DNK je negativno nabita molekula; daljša ko je, večji negativni naboj ima in hitreje potuje proti pozitivnemu polu. Na tak način lahko znanstveniki in znanstvenice v laboratoriju analizirajo več ponovitev STR na genomu, ki po kapilari potujejo različno hitro in se med seboj ločijo po velikosti. S primerjavo dolžin fragmentov med DNK s kraja zločina in DNK osumljenca pa lahko z veliko natančnostjo povedo, ali vzorca pripadata isti osebi ali ne.

Ker je DNK najpogosteje odkrita sled, se morajo zločinci najprej potruditi, da za seboj ne puščajo delcev kože, sline ali las. Če jim to ne uspe in imajo čas očistiti kraj zločina, je najboljše uporabljati čistila, kot je belilo. Belila vsebujejo spojino, imenovano natrijev hipoklorit, ki povzroči oksidativne poškodbe na molekulah DNK. Zaradi visoke koncentracije belila pride do cepitve dvojne vijačnice DNK na več mestih, tako da se sčasoma sicer dolga molekula razgradi na vse krajše koščke. Krajši ko so ti koščki, težje je tudi z najnovejšo tehnologijo rekonstruirati celotno molekulo in težje ugotovimo, komu je molekula DNK sploh pripadala. Ironično je, da so to tehniko čiščenja razvili prav raziskovalci, kot so forenziki in arheologi, da bi s tem preprečili kontaminacijo svojih vzorcev.

Za uspešno prikrivanje zločina je potreben globok vnaprejšnji razmislek. Zločinci si morajo izmisliti zgodbo, s katero se operejo vseh sumov, in si zagotoviti alibi. Če so jim preiskovalci preveč na sledi, morajo za uspešno izogibanje zaporni kazni poleg fizičnih dokazov prikriti tudi lastne miselne procese. Zdaj bo sledil kratek glasbeni premor, potem pa bomo povedali nekaj o laganju.

Five Blind Boys From Alabama - Way Down In the Hole

Dobrodošli spet v oddaji Frequenza della scienza, v nadaljevanju katere bomo podrobneje analizirali enega od ključnih aspektov uspešnega mafijskega udejstvovanja, laganje.

Čeprav si to težko priznamo, laži in manipulacije niso le del mafijskega vsakdana. Babici rečemo, da nam je podarjen božični pulover všeč, kljub temu da ga morda nikoli ne oblečemo. Za laganje konec koncev niso potrebne niti besede – nogometaš, ki hlini poškodbo, laže brez besed. Pomemben del definicije laži je namera: ko se mož pogovarja z ženo o sodelavcih na službeni večerji, ne laže, če pozabi omeniti, da je bila tam tudi njegova tajnica. Laže pa, če tega ne omeni načrtno. Seveda pa  posledice vseh laži niso enake.

Če gost pohvali našo kuho, čeprav tega ne misli zares, si z morebitno lažjo niti ne belimo glave. Ko morilec med zaslišanjem zanika uboj žrtve, pa odkrivanje resnice naenkrat  postane izjemno pomembno. Pri primerih, ki zahtevajo sodno obravnavo, se je treba zanašati na učinkovit in preverljiv način ločevanja med resnico in lažjo. Tak pristop nam v praksi onemogoča predvsem dejstvo, da je proces odkrivanja resnice v mnogih primerih zelo težaven. Več o učinkovitosti sodobnih načinov odkrivanja resnice nam je povedal doktor Igor Areh, sodni izvedenec s področja preiskovalne psihologije in profesor forenzične psihologije na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru.

Izjava

Slišali smo, da gotova metoda za detekcijo laži ne obstaja. Pa vendar vemo, da laž spremlja kopica neverbalnih in fizioloških sprememb, ki se kažejo kot potencialno koristne pri ugotavljanju resnice. Ideja detektorja laži temelji na želji po zmožnosti zanesljivega ločevanja fizioloških sprememb, ki se dogajajo med laganjem in govorjenjem resnice. Problem pa nastane ob spoznanju, da ne poznamo posebnih fizioloških reakcij, povezanih izključno z laganjem.

Poligraf denimo zaznava spremembe v fizioloških odzivih, ki nastanejo predvsem zaradi občutkov anksioznosti in strahu, pojavljajo pa se lahko tudi med govorjenjem resnice. Po drugi strani obstajajo lažnivci, pri katerih detektor laži ne zazna fizioloških sprememb, ki se zgodijo med doživljanjem strahu. Več o smiselnosti uporabe poligrafa za detekcijo laži pri takšnih posameznikih pove doktor Areh.

Izjava

Kaže torej, da ustrezni fiziološki označevalci laži še niso bili odkriti oziroma jih preiskovalci v praksi ne uporabljajo. Kot bolj obetavna metoda na področju določanja resnice se zato kaže analiza verbalnih podatkov, pridobljenih med preiskovalnim intervjujem. 

Včasih so se v kriminalističnih preiskavah pogosteje odločali za agresivno zasliševanje osumljencev. S psihičnim pritiskom in avtoriteto so želeli osumljenca privesti do točke, na kateri bi zaradi občutka ogroženosti in želje po koncu postopka priznal krivdo oziroma povedal po resnici. Opisana taktika je pogosto upodobljena v kriminalkah, v sodobni preiskovalni praksi pa se je izkazala za neučinkovito. Več o razlogih za neuporabnost agresivnega zasliševalskega pristopa pove doktor Areh.

Izjava

Po vseh naporih in poskusih ugotavljanja resnice je napočil čas za težko zaslužen glasbeni premor. Po njem pa bomo natančneje preverili, kako bi potekalo matematično modeliranje mafijskih poslov.

The Handsome Family - Far From Any Road

Dobrodošli spet v oddaji Frequenza della scienza. Nadaljnje minute posvečamo teoriji iger. Z matematičnimi modeli bomo poskušali razložiti, kaj naredi mafijsko družino uspešno.

Teorija iger je veda o matematičnem modeliranju obnašanja različnih deležnikov, posameznikov, podjetij ali držav. Ponuja ogrodje za formuliranje in razumevanje različnih scenarijev. Raziskuje konfliktne situacije več avtonomnih igralcev, ki s sprejemanjem odločitev vplivajo na odločitve drugih. Vsak igralec namreč s svojimi odločitvami spremeni situacijo za druge, to pa pomeni, da v igri ni univerzalno najboljšega načina odločanja, saj je najboljša odločitev v dani situaciji odvisna od ostalih. Zato mora igralec v takšnih strateških situacijah razviti teorijo, kako razmišlja soigralec.

Med najpreprostejšimi igrami, ki jih lahko modeliramo, so igre konflikta. Gre za igre z ničelno vsoto, pri katerih nek igralec pridobi tisto, kar drugi izgubi, v fiksni točki pa se igra ustali. V popularni miselnosti velja napačno prepričanje, da imajo vse igre ničelno vsoto, a v resnici ni tako. Najbolj znana miselna igra s področja teorije iger, zaporniška dilema, je primer igre družbene dileme sodelovanja, ki nima ničelne vsote. Igro nam je opisal profesor Aljaž Ule z Univerze v Amsterdamu.

Izjava

Matematično bi igro predstavili s tabelo velikosti dve krat dve. Trajanje zaporne kazni za različne odločitve prvega obtoženca je zapisano po stolpcih, za drugega obtoženca pa po vrsticah. V vsakem prostoru tabele je zapisano število let, ki bi jih vsak od igralcev preživel v zaporu glede na njuno odločitev. Polje v prvi vrstici in prvem stolpcu predstavlja kazen, ki ju doleti, če se odločita za pričevanje drug zoper drugega, polje v drugem stolpcu in drugi vrstici predstavlja zaporno kazen, ki jo dobita, če se odločita za molk. Vsak od obtožencev bi si želel v zaporu preživeti čim manj let.

Najosnovnejši model matematične teorije iger z najbolj idealiziranimi predpostavkami je klasična teorija iger, pri kateri igrá končno število igralcev. Predpostavlja se, da so igralci neskončno racionalni. Vsak igralec je sposoben v trenutku izračunati vse matematične formule in ve, da so tudi vsi ostali igralci ravno tako matematično spretni. Druga predpostavka pa je sebičnost igralca. Vsak igralec gleda le na lastno korist.

Klasična teorija iger ima rešitev v tako imenovanem Nashevem ravnovesju. Tako pravimo nizu strategij za igralce, pri katerem ne more nihče izboljšati svojega položaja s spremembo lastne strategije. Nashevo ravnovesje predlaga način igranja, pri katerem ne bo imel noben igralec razloga za drugačno igro.

Najboljši odziv igralca na potezi pri poznavanju strategij ostalih igralcev je tisti, ki mu daje največji izkupiček. S to definicijo Nashevo ravnovesje v klasični teoriji iger predstavimo z matriko izkupičkov. Nashevo ravnovesje nam na resničnem primeru pojasni profesor Aljaž Ule.

Izjava

Pri uporabi modelov klasične teorije iger opazimo, da se ne ujemajo z resničnimi odločitvami ljudi v različnih situacijah, saj ti niso popolnoma racionalni in velikokrat ravnajo nesebično. Kot nasprotje se je razvila evolucijska teorija iger, drugi skrajni model, ki opisuje, kakšne odločitve sprejemajo igralci, ki se ne odločajo racionalno in katerih odločitve torej ne temeljijo na matematični analizi problema. Svoje odločitve sprejemajo na primer na podlagi privzgojenih vzorcev odločanja. V tem primeru vodi k boljšemu igranju edino evolucijski pritisk. Slabi igralci bodo imeli manj potomcev kot dobri igralci in tako se bodo dobre strategije širile po populaciji. Zanimivo je, da se igranje po več generacijah sámo ustali v Nashevem ravnovesju, kot bi bili igralci močno racionalni, kar napove predpostavka neskončne racionalnosti pri klasični teoriji iger. Evolucijska teorija iger pokaže, da lahko tudi popolnoma neracionalni igralci v neskončni časovni limiti pridejo v ravnovesje.

Druga predpostavka klasične teorije iger, ki ni prenosljiva na življenjske situacije, je sebičnost igralcev, saj ljudje pri svojem odločanju nismo popolnoma sebični ali nesebični. Kako altruizem in evolucijska teorija iger pripomoreta k razumevanju uspešnosti roparskih timov, nam razloži profesor Aljaž Ule.

Izjava

V različnih problemih si želimo različne stopnje sodelovanja med igralci. Med podjetji, ki postavljajo ceno izdelka na trgu, si želimo čim manj sodelovanja, pri pospravljanju stanovanja pa si želimo čim večjega sodelovanja med stanovalci. Mafija je združba, ki dobro sodeluje. Sodelovanje lahko dosežemo z medsebojnim nadzorom in kaznovanjem. Mafijske združbe so slikovit primer uspešnih praks. Profesor Aljaž Ule razloži:

Izjava

Klasična teorija iger se je že izpela, večina nove znanosti se dogaja v vedenjski teoriji iger, alternativnih igrah, ki se nahajajo na spektru med neskončno racionalnostjo klasične in ničelno racionalnostjo evolucijske teorije iger. Matematično obravnavanje takšnih primerov je daleč najzahtevnejše, saj v želji, da bi kar najbolje opisali odločanje igralcev, uvedemo veliko število spremenljivk. 

Vsak nov matematični model je treba eksperimentalno preveriti. Preizkuse matematičnih modelov teorije iger izvajajo v laboratorijih z majhnimi sobami z računalnikom, v katerih študentje in študentke drug proti drugemu igrajo preproste igre za denar. Plačani so v skladu s tem, kako dobre odločitve sprejemajo glede na druge igralce.

Vpogled v matematično modeliranje fenomena mafije se tako zaključuje, s tem pa tudi naša oddaja. Naslednjič dobro pretehtajte svoje odločitve in odločitve svojih nasprotnikov. Najverjetneje se med okušanjem naše mafijske mineštre niste spremenili v botra, morda pa ste dobili globlji vpogled v nekatere vidike mafijskega življenja. Spoznali smo, da mafijske strategije niso rezervirane le za človeško vrsto. Slišali smo tudi, da bi bila ob poznavanju sodobnih forenzičnih tehnik zagrešitev popolnega zločina prava umetnost. Morebiti pa je kakšnemu zlikovcu vztrepetalo srce ob dejstvu, da ne poznamo definitivnih načinov za ločevanje med resnico in lažjo. Najbolj preračunljivim pa smo v zaključku postregli z matematičnim modeliranjem medčloveških odnosov in sodelovanja.

Iniciacijski obred v mafijo je pisala tolpa vajenk in vajencev, Urška, Nika, Žiga in Maks, nad njihovimi nalogami so bdeli izkušene gangsterke in gangsterji Klara, Dora, Arne in Filip, capo di tutti i capi oddaje pa je bila Ela.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.