No bullshit, please!

Ljudje radi bulšitamo, ampak le redkokdo znanstveno prevprašuje vznik in uporabo tega socialnega vedenja. Socialni psiholog Petrocelli iz ZDA je eksperimentalno raziskoval, kaj ljudi pripravi do tega, da se poslužujejo takšne oblike komunikacije.

Filozof Frankfurt bulšiting opredeli kot komunikacijo, ki temelji na nepomembnosti resničnosti izjave in poznavanja področja. Gre za pogosto socialno aktivnost, ki jo omogočata težnja po tem, da imamo mnenje o vsem, in lahkota, s katero to mnenje predstavljamo brez podprtosti z dokazi. Pri tem je treba bulšitanje ločiti od laži, torej namernega prikrivanja resnice in napak v mišljenju oziroma napačnih dokazov. Bulšitanje je komunikacija v situaciji, kjer moramo govoriti o tematiki, o kateri vemo premalo.

Petrocelli je proučeval nastavke za takšno vedenje. Osredotočil se je na tri dejavnike, ki bulšitanje sprožijo. Hipoteza o izvoru tega pojava iz občutka, da moramo podati lastno mnenje, predvideva višjo stopnjo bulšitanja takrat, ko se ljudje počutimo obvezane podati svoje mnenje. Hipoteza o tem, da pojav temelji na pomanjkljivem znanju z določenega področja, predvideva višjo stopnjo bulšitanja, ko imajo osebe manj znanja o določeni temi. Hipoteza o sprejetosti bulšitanja pa predpostavlja, da večja kot bo toleranca do takšne komunikacije, bolj bo prisotna. Povedano drugače, manjša kot je možnost, da nas kdo pri tem ujame, lažje bluzimo.

Slabih šeststo udeleženk in udeležencev eksperimenta je podalo mnenje o dejanjih tarčne osebe. O tej tarči so nekateri dobili informacije, nekateri ne, nekaterim je bilo in drugim ni bilo rečeno, da jim ni treba podati mnenja, ocenjevalci odgovorov pa so bili nekaterim predstavljeni kot eksperti, nekaterim kot laiki. Ob svojem mnenju so udeleženci morali zabeležiti še, koliko so se v mislih ukvarjali s pomembnostjo dokazov in znanja, ko so osnovali svoje mnenje. Pridobljeni podatki nakazujejo, da ima na količino bulšitanja največji vpliv zahteva po lastnem mnenju, ne glede na znanje o tematiki in toleranci do bulšitanja. Več znanja sicer pomeni manj bulšitanja, vendar ne takrat, ko sta hkrati izraženi zahteva po lastnem mnenju in toleranca do bulšitanja. Najmanj bulšitanja se pojavi, ko hkrati ni ne tolerance ne zahteve po lastnem mnenju.

Čeprav samoocena pomembnosti dokazov ni neposredni pokazatelj stopnje bulšitanja, je ta raziskava vsaj zanimiva, če ne tudi poučna, saj omogoča razumevanje vsakodnevnih komunikacijskih spretnosti.

Špikerske vpade je psihološko analizirala Ana. (čri čri čri) To je bil poskus slabe šale. Nakladala in šalila se je Ana.