HyperRogue

V navalu roguelike iger je včasih kar težko poiskati kakšno neponovljivo ali unikatno, ki bi že na prvi pogled odstopala od žanrskih tradicij. Kar nekaj iskanja je bilo treba, da smo naleteli na HyperRogue, po krivici spregledan naslov iz leta 2011. Njegova posebnost ni toliko v revolucionarnem načinu igranja – gre pač za roguelike s poteznim načinom bojevanja, kakršnega recimo najdemo v milijonih RPG-jev. A platforma, na kateri poteka, se radikalno razlikuje od katerekoli druge računalniške igre.

HyperRogue namreč popolnoma opusti pravila evklidske geometrije, kakršno poznamo iz osnovne šole. Namesto tega stavi na hiperboličen prostor, nekakšno sferično šahovnico, kar znatno zakomplicira naše premike – vsako polje tako meji na šest drugih polj, za premikanje med njimi pa bi potrebovali kar osem smernih tipk namesto tradicionalnih štirih. Na papirju se sliši komplicirano, v praksi pa niti ne toliko; avtor prispevka se ponaša z obupno prostorsko predstavljivostjo in še slabšo orientacijo, pa je s pomočjo miške in tutoriala zadevo skapiral v manj kot minuti.

Kompleksna narava prostora igri omogoča, da odpravi nekatere žanrske stalnice. Najočitnejša je, da nimamo življenjskih točk ali orožij. Naš herojski mečevalec se obnaša podobno kot šahovski kralj. Vsakega nasprotnika na sosednjem polju lahko izbije brez kompliciranj in ovinkarjenj. Vendar pa se tudi sam ne more premikati na polja, kjer bi bil v šahu. In ko se znajde v matu, obkoljen s sovragi vseh vrst, je njegove (in naše) poti pač konec. V prvi vrsti je naš izziv torej v manevriranju po nepredvidljivem prostoru, ne da bi se spopadali s preveč nasprotniki naenkrat.

Točke za dobri stari high-score si nabiramo s pobiranjem artefaktov ob poti. Problem je seveda, ker se z vsako nabrano točko namnožijo tudi sovragi, ki vas s svojimi števili slej kot prej stisnejo v kot in pokončajo. Edina možnost za preživetje je, da še pravočasno poiščete pot v naslednjo stopnjo. Te se precej razlikujejo po naravi premikanja – v veliki meri gre za labirinte z vsemi sortami logičnih zagonetk. Vse to je seveda pospremljeno z novimi vrstami zlobcev, ki imajo prav tako vsak svoj hakeljc – nekateri letijo, druge je mogoče zgolj odbiti za nekaj polj, tretji se razraščajo in nam zapirajo pot naprej.

Vse to ima ob kompleksni geometriji HyperRoguea za posledico igralno izkušnjo, ki ni podobna ničemur drugemu in ki se v napetih trenutkih spreminja praktično iz poteze v potezo. Morda ni takšen vizualni bonbon kot nekateri njegovi neposredni konkurenti v Pritiskavcu, a mešanica M.C.Escherjevske geometrije in potezne rogue pretepačine je enostavno preveč privlačna, da bi jo kar tako odložil iz rok.

Po ledeni krajini se je plazil Rasto