Povratni gost F. T.

Se spomnite vznemirjenja in negotovosti, ki smo ju kot šolarji in šolarke čutili ob začetku poletnih počitnic? Na prvi ponedeljek po koncu šole vam na frekvencah Radia Študent v ušesa nameščamo kalejdoskop sinestetičnih dražljajev. Zagrizli smo v »magdalenico« Makarskega primorja in z besedami pričevalcev različnih generacij ustvarili časovni stroj letovanja na nekoč »domači«, danes pa nekoliko bolj oddaljeno-blizki rivieri. Nocoj bomo sanjali o tem, kaj bi ta kraj lahko bil; kaj je in kam ga nosi, pa tudi o tem, kaj ne more več postati.

Več kot petsto kilometrov južno od Ljubljanske kotline, v smeri Dubrovnika, ob vznožju impresivnega gorovja Biokovo leži ozek obalni pas. Na morski strani gleda Makarska riviera na otoke Hvar, Brač, Korčulo ter polotok Pelješac. Ob vročih in vedrih popoldnevih so otoki videti kot plavajoči hrbti, ki se lenobno dvigajo iz bleščečega morja. Zastrt pogled na prostranost južnega Jadrana nudi varno zavetje sanjarjenju, »majhno« morje pa daje občutek dostojanstva in lagodja.

Zaradi kontrasta med strmimi pobočji golega Biokova in morsko obalo, poraslo z gostimi borovimi gozdički, je teh dobrih petdeset kilometrov obale posebno slikovit del Dalmacije. Šestdeset let intenzivnega turizma nudi le še krpice tega »od bogov danega« življenjskega prostora, ravno toliko, da požgečka našo domišljijo z izginjajočim jadranskim rajem. Koncept rajskega je v tem oziru pravzaprav zavajajoč in služi le za dodatno zgoščevanje stereotipnih podob. Medtem ko se v paradižu nikoli nič ne zgodi, so počitnice na Makarski rivieri poligon za preizkušanje številnih osebnih strasti in interesov. Ti so še posebej navzoči, odkar obmorska mesteca beležijo prenočitve – in to v večmestnem številu – gostov izza hrvaških meja.

Zametki turističnih dejavnosti v Makarski segajo v čas Avstro-Ogrske. Obiskovalci s severa monarhije so se pojavljali občasno, ponudba je bila neorganizirana in brez ustrezne infrastrukture, zato so bili domačini večinoma prepuščeni zasebni pobudi. Občuten ostanek tega obdobja je bilo to, da so tudi po razpadu Avstro-Ogrske najpogostejše tuje goste predstavljali Čehoslovaki, Avstrijci in Nemci, ki so bivali v prostih sobah svojih gostiteljev. Njihova zvestoba se je potrdila tudi v drugi Jugoslaviji, ki je po vojni z namenom ustvarjanja in povezovanja turistične ekonomije začela intenzivno modernizacijo in urbanizacijo srednje Dalmacije. To ni le omogočilo domačim gostom, da preživljajo počitnice na obali, temveč je spodbudilo drugo generacijo nekdanjih podložnikov cesarsko-kraljevega Dunaja, da se je »vrnila« po zdaj sveže asfaltiranih cestah. Stari znanci so bili sprejeti kot priče začetka blaginje in razvoja, ki bosta po dopustih dosegla radovedna ušesa širše Mitelevrope. V teku je preračunljiv, a ne preveč pohlepen prvi resen poskus trženja »juga«.

Odsek jadranske magistrale med Splitom in Dubrovnikom, ki je bil dokončan leta 1964, se je dobesedno zarezal v vse plasti te obalne mikroregije. Do takrat so bile vasi z značilnimi majhnimi in prijetno hladnimi kamnitimi hišami dostopne le po improviziranih makadamskih poteh. Pred turizmom so agrarne in mikrokomercialne dejavnosti ‒ obdelovanje oljčnih nasadov in polj ter ribolov ‒ preživljali generacije Makarank in Makaranov. Kljub močnim patriarhalnim strukturam so bile v mnogih primerih ženske tiste, ki so z zrncem soli trajnostnega razmišljanja več v glavi pokazale več iznajdljivosti. Tudi sodobni poudarek na izenačevanju družbenih vlog ni omilil živahnega matriarhata, ki je še vedno prisoten v javnem in zasebnem življenju ter se prenaša iz pripovedi v pripoved.

Intimnim dramam, težaškim kot vseprisotno skalovje in nepredvidljivim kot tramuntána, so se dopisala poglavja o napredku in infrastrukturnih čudesih. Generaciji, rojeni v šestdesetih letih, je to skorajda povzročilo duhovno škodo, saj je živela v prepričanju, da je napredek naravno stanje. Z vsakim letom bodo naša življenja še uglednejša, bolj uglašena, lahkotnejša. Pot do jugoslovanskega jadranskega počitka je bila programsko začrtana, vendar je bila in ostala neke vrste eksperiment.

Ana Dana Beroš o kontrastih

V času otipljivih hlapov optimizma, ko je v žepe osveščenih domačinov pritekalo vedno več dinarjev ali mark, kulturna in politična dediščina, pomešana z grabežljivostjo, ni igrala osrednje vloge. Nova pozornost in naklonjenost krajem sta se odražali v nesebični izmenjavi nematerialnih dobrin. V nežnejših letih dalmatinskega turizma je šlo predvsem za dober vtis, saj si je vsakdo želel, da bi dobro stoječi par iz Bavarske naslednjega avgusta zopet parkiral svoj volkswagen v senci njegove pergole.

Tonči Andrijašević o dodani vrednosti

Miselnost, da se za »vanpansionsko potrošnjo« ne zaračunava, ker je nespodobno, je ohranjala ugled obale kot dobrega, neizkvarjenega gostitelja. Vzporedno z razmahom oddajanja sob se v duhu visokega modernizma gradijo tudi prvi veliki hoteli, ki si prizadevajo za podobno, a nekoliko bolj »profesionalno« dinamiko med turistom in gostiteljem. Njihova vloga ima očitnejšo diplomatsko razsežnost, saj si politika prizadeva Zahodu in Vzhodu pokazati, kako lahko v prihodnost usmerjena socialistična država uresničuje uravnoteženo vmesno ponudbo. Kljub iluziji anonimnosti, ki jo ponujajo takšni hoteli, bodo vrednote, ki jih posredujejo hišice ob morju, še nekaj desetletij, dokler ne bodo v sodobnosti okamnele v fosil, ostale vodilo turistične ponudbe.

Tonči Andrijašević o povratnih gostih

Hoteli so bili – kot država – odprtega tipa. Tja je lokalno prebivalstvo hodilo na kavo, koncerte in televizijske prenose. Med nastanitvami so obstajale »razredne« razlike, vendar je vodstvo turističnih obratov usklajevalo ambivalentnosti, ki se takrat niso občutile kot protislovja. Galantnost belih srajc in dolgih črnih hlač, pomešana s preprostostjo domačega pomfrita in neobstoječih krem za sončenje, je obeležila to zlato obdobje, v katerem se lokalno, jugoslovansko in mednarodno medsebojno božajo. Ne glede na to, ali gre za povratnega gosta, turista ali prijatelja – pričakovanja so se povečala, s tem pa tudi potreba po dodatnem osebju. Kdo bo večjezično sprejemal goste na recepciji kampa v Zaostrogu? Kdo bo na terasi očarljivega betonskega organizma postregel s hladno bevando?

Antonia Vodanović o priseljevanju in ostajanju

Bližina Hercegovine, nova infrastrukturna povezava z dalmatinsko Zagoro in povratniki iz diaspore tvorijo izrazit del identitete obalnih mestec. Mišáncija je neoprijemljivo samoumevna in se občasno sooča z arhetipsko sumničavostjo. Na obali se ne pozablja, od kod ljudje prihajajo, in vedno jih zanima, kam se odpravljajo. A kaj bi bile tradicije brez njihovega razbremenjevanja in poskusa le delnih vključitev vanje? Predpostavljamo, da bi izumrle, kot ideal dostojnega gosta. Raznovrstnost ohranja tradicije v majhnih obrobnih krajih, ki jih v toplejšem delu leta preplavijo »pravi« tuji jeziki in običaji. »Može kruh, hleb, Brot?«

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se na rivieri uveljavile tri glavne oblike počitniške ponudbe: »domači« oddajajo sobe. Njihova ciljna skupina so tisti, ki cenijo svojsko vzdušje in preprostost bivanja. Beli hoteli poskušajo ustreči svetovljanski javnosti in želji po višjem standardu. Tretja vrsta so tako imenovana odmarališta. Letovišča, namenjena jugoslovanskim delavcem in delavkam, ki z družinami za simboličen znesek dopustujejo v počitniških hišicah podjetij, v katerih so zaposleni. Posejana so po vsej rivieri, vsako s svojo večznačajnostjo, ki se veže na njihov dom: v Brelah je letovišče mesta Beograd, v Baški vodi letovišče jugoslovanske tajne službe, v Gradcu letovišče rudarjev in tako dalje. Odmarališta so že od devetdesetih stvar preteklosti. Danes le redka podjetja, ki so podedovala nepremičnine iz nekdanjega sistema, z njimi razpolagajo ali jih nudijo svojim delavcem in upokojencem.

Opevane forme, ustvarjene med šestdesetimi in osemdesetimi, so danes speča slika življenja in počitnikovanja za vsakogar po njegovi meri. Obenem so z novodobno infrastrukturo v mnogih pogledih postavljeni temelji množičnega turizma, kot ga poznamo danes. Šestdeset let pozneje zaznavamo sence ideje o napredku, ki se je zavlekla v vsa področja našega obstoja. Turizem je le ena od njegovih številnih sličic. Teatrologinja in pisateljica Mani Gotovac nam na slikovitem primeru iz svojega gledališkega miljeja približa posledice neodgovornega ravnanja z dejanskimi učinki ideje napredka.

Posnetek gostovanja Mani Gotovac v oddaji Nedjeljom u 2 na Hrvaški radioteleviziji, 20.12.2009.

Postopoma se, dragi poslušalci, kaže, da Makarski nikoli ni bilo usojeno postati obala elitnega turizma. Srednja Dalmacija je navsezadnje »uvik kontra«. Turizem se tu ni rodil, temveč je bil sem dobesedno pripeljan in je neizprosno rasel ali, bolje rečeno, postopoma zakostenel. Tradicija teh krajev ne izvira iz starih republik in njihovega meščanstva, te so zgolj njihova meja. Makarska riviera je dom puka, ljudstva, z vso njegovo modrostjo in neumnostjo, predvsem pa ležerno vznesenostjo. Zakaj bi si sploh želeli biti elita, če pa lahko imamo košček minljivega Jadrana za skoraj vse. Nekje med »do it yourself« in »bečkim« standardom, med hladilnikom za na plažo in »šampijerom na gradele«, med svetlim bračkim kamnom in rdečim plastičnim kioskom ob morju se ustvarja klima, ki izhlapeva v edinstven okus v ustih: okus železobetonskih struktur in smole borovcev.

Po kratkem glasbenem premoru zaplujemo v osrčje okusov letovišča - podrobneje si bomo ogledali njegovo vizualno podobo.

Glasbeni premor: Arsen Dedić - Parobrod Rex (1987)

Turistični potencial in urbani razvoj Makarskega primorja je pritegnil številne arhitekte, urbaniste in oblikovalce, ki so sodelovali pri spreminjanju urbane morfologije tega območja. Medtem ko so poeti, misleci in »radna snaga« iz žilavega zaledja, so arhitekti prileteli kot lastovice s severa in se ugnezdili na obali. Najgloblji in obenem najbolj površinski arhitekturni pečat poznega mediteranskega modernizma v Makarskem primorju je pustil izjemno raznolik opus arhitekta in urbanista Anteja Rožića, ki je v duhu kritičnega regionalizma ustvarjal arhitekturo z občutkom pripadnosti biokovskemu podnebju. Zanj se je pravilo, da pozna vsak kamen in vsako drevo na lokacijah gradnje. V sam vrh njegovega opusa turistične arhitekture spada sodelovanje pri projektiranju Hotela Maestral v Brelah.

Ana Dana Beroš o Hotelu Maestral

Anteju Rožiću v mnogih projektih uspeva ustvariti prostore, v katerih se pogledi ljudi srečujejo, v katerih oči srečajo galeba, ušesa slišijo rahlo nihanje borovih iglic in glasno oglašanje škržatov. Na preprostem primeru hotelske sobe se orisuje občutek bivanja v teh prostorih.

Ana Dana Beroš o bivanju v hotelu

Medtem ko je stari mestni del letovišč gol, kamnit in zaščiten, so plažni predeli posejani s hoteli in senčnimi sprehajališči, odprti in rekreativni. Voajerizem je sestavni del obeh struktur obmorskih naselij. Pogledi izza sončnih očal se srečujejo pogosteje, kot si mislimo. Medtem ko se sprehajamo mimo ali na balkonu obešamo mokro brisačo, v ušesih odmevajo znamenita imena hotelov: Maestral, Berulia, Dalmacija, Meteor, Jadran, Nimfa, Laguna. Danes poleg starih imen nosijo tudi pripone verig – Tui ali Valamar, vendar jih kljub temu nihče ne uporablja.

V osemdesetih se je domači turizem izenačil s tujim. Še vedno pa je bila vsaka četrta registrirana domača prenočitev na Hrvaškem v delavskih letoviščih. Novo obdobje je arhitektom prineslo nove izzive in zahteve investitorjev. Glavna naloga je bila povečati nastanitvene zmogljivosti stavb. Ante Rožić in Vjera Laznibat sta v utečenem projektnem biroju Investprojekt Makarska to domiselno uresničila s hotelom Meteor.

Ana Dana Beroš o projektiranju Hotela Meteor

Ob širitvi turističnih, stanovanjskih in rehabilitacijskih zmogljivosti se gradi osnovna zdravstvena, trgovska in upravna infrastruktura. Rožić je zasnoval praktično vse pomembne stavbe v mestu, a le nekaj jih ima še danes pomen in ugled, ki jim ga je dala njegova vizionarska arhitektura, prilagojena okolici. Vaja Rožiću omogoča, da v svojem ustvarjalnem pristopu postane bolj samozavesten, rezultat pa je, lahko bi rekli, tipična makarska arhitektura.

Ana Dana Beroš o strehah 

Ko je stavba narejena po meri človeka, kot lastovičje gnezdo, in se ta obenem počuti kot v urbanih novih tendencah, je arhitekt dosegel trajnost in tenkočutno obliko napredka.

Antonia Vodanović o kakovosti Rožićeve arhitekture

Na prelomu tisočletja se je v Makarski začela divja stanovanjska gradnja in z njo nekakovostna, v dobiček usmerjena širitev mesta. Ta proces poteka nenačrtovano in na račun dolgoročnega osiromašenja obstoječega lokalnega prebivalstva in njegove prihodnosti. Sprašujemo se, kako je videti velikodušno projektiranje v skladu s časom, v katerem hrepenimo po upočasnjevanju in ne po še večjem pospeševanju.

Ana Dana Beroš o upravičenosti gradnje

Odgovorno ravnanje s tistim, kar nam je bilo zapuščeno, pomeni, da se moramo dotakniti še enega značilnega in vseprisotnega rituala Sredozemlja – obiskovanja cerkve. Ljudje po vsem svetu so različno verni. Vpetost med pobožnim in zemeljskim je avtomatizirana sila obalne Dalmacije, kjer so vsakdanje prigode in izkušnje vernikov močnejše od glasne hrvaške duhovščine. Bog je v ljudeh in med njimi, vendar je majhen. Ante Rožič je ujel ta »nizek« in bolj humanističen ali impliciten pristop vernikov ter ga skušal poustvariti v cerkvi Marijinega oznanjenja v Podgori.

Ana Dana Beroš o cerkvi Marijinega oznanenja v Podgori

V zadnjem delu oddaje bomo prisluhnili napevom sodobne Makarske. Pri uvodu in napovedi nam bosta pomagala dva kritična glasova. Niso Melodije Jadrana, temveč Melodije Predraga Lucića in Borisa Dežulovića, ki nam bosta približala temo Jugoturizma brez prihodnosti.

Glasbeni premor: Predrag Lucić i Boris Dežulović, No Sikiriki (7.2. 2015)

Leta 2018 se je skupina absolventov družboslovnih ved združila v društvo Kačić, da bi lokalnemu prebivalstvu približala kulturno dediščino Makarske riviere. Tamkajšnja folklora je veliko bogatejša, kot bi sklepali po mastnih »ribarskih feštah« in romantičnih napevih klap. Udruga Kačić se ukvarja s tistimi vidiki kulture in dediščine, o katerih njeni člani menijo, da jih je treba približati javnosti. Ta je povsem realno njihov glavni naslovnik. Tudi številne druge iniciative so se v zadnjih letih angažirale za osveščanje in varovanje naravne in modernistične dediščine, ki ju ogrožajo divja gradnja in podobni metastatski posegi s plastičnimi okni in vrati.

Antonia Vodanović o delu društva

Direktorica društva nam je pojasnila, da so z naštetimi strategijami naleteli na ohrabrujoč odziv lokalne skupnosti, zanimivo pa je, da so pri strokovnih naslovnikih – Ministrstvu za kulturo in splitskem konservatorskem organu – naleteli na gluha ušesa.

Antonia Vodanović o nedelu stroke 

Obskurni primer hotela Jadran v Tučepih, ki še vedno obratuje, kaže, da je nocojšnje potovanje v preteklost vse prej kot razčiščeno. Leta 1948 so nemški vojni ujetniki po načrtu arhitekta Branka Bona začeli graditi letovišče za jugoslovansko tajno policijo. Hotel bi lahko bil v sredozemsko okolje prinesen naravnost iz bauhausovskega Dessaua. Lokalna legenda pravi, da je zaradi pomanjkanja materiala vodovod hotela izdelan iz cevi okvarjene potniške ladje Partizanke, katere naloga je bila po vojni izseljence z drugih celin pripeljati nazaj v novo Jugoslavijo. Morebiti tudi tiste iz že omenjenega El Šata. Po izgradnji je v hotelu prenočeval vrh jugoslovanske politike in tajne policije, leta 1957, ko so ga odprli za javnost, pa je nemudoma postal filmski simbol kakovostnega turizma na Jadranu. Privoščimo si zamegljen nostalgičen trenutek, preden preidemo na treznejšo poanto.

Sejda Čizmić o Hotelu Jadran (intervju je bil opravljen avgusta 2021)

Našo razborito pričevalko, ki je več desetletij uspešno oddajala sobe vračajočim se gostom, koristno dopolnjuje sodobni glas hotelskega turizma.

Tonči Andrijašević o Hotelu Jadran

Čeprav so se turistični standardi spremenili, drznimo si reči, da so padli, je odgovornost skupnosti, da usmeri tok dogodkov v želeno smer. Naša ljubiteljica starega Jadrana ima prav, ko pravi, da sta gost in gostitelj vedno v vzajemnem odnosu. V Makarski se mora gostitelj aktivno vključiti v kolesje lokalne politike, da bi lahko usmerjal tok svojega malega biznisa. Konec koncev, kot pravijo v Dalmaciji, »riba smrdi od glave«. Večina bleščečih in spornih hotelov na rivieri je zdaj v rokah tujih vlagateljev.

Tonči Andrijašević o zaščiti

Turistična kapaciteta Makarske se je v zadnjih tridesetih letih potrojila. Vsako leto znova se sprašujemo: »Kako to?« Kako se je zopet zgodilo, da je stanovanjski blok dobil še dve nedovoljeni nadstropji, okolica pa ostala brez enega samega borovca? Ali nas nekdo sabotira? Ali nehote ustvarjamo generacijo mladih, katerih ambicije ne presegajo posedovanja apartmajev in gostinskih objektov? Kje ostaja fabulozen občutek trapastega ponosa na nek družbeni dosežek, ki presega moje malenkostno življenje? »Življenje krade, morje vrača« … vendar ne v nedogled.

Tonči Andrijašević o pogojih

Turizem je le povod za betonizacijo biokovskega kamna in sečnjo borovih gozdov. Vzroki so – neuradno, a vsem na očeh – nekje drugje.

Tonči Andrijašević o možnih vzrokih

Kjer je dim, je tudi ogenj. V suhi in vetrovni Makarski zlahka izbruhnejo požari, ki lahko vodijo do sumljivih gradbenih poslov. V številnih javnih kotičkih sploh ni potreben požar, da na državnem ali občinskem zemljišču nezakonito zrastejo hiše. Rušenje? Zakaj ne! Ravno v začetku junija je civilni iniciativi za zaščito zaliva Vruja, katere najvidnejši član je pisatelj in novinar Boris Dežulović, po dvajsetih letih boja uspelo dočakati in proslaviti prihod prvega bagra, ki bo porušil objestno in nelegalno zgrajeno infrastrukturo v zalivu. »Nema odmora dok traje devastacija.« Kdo bi si mislil, da bo bager pomenil osvoboditev. Ob tej priložnosti čestitamo vsem zaslužnim!

Da bi pomirili vrele strasti – bes – in se pripravili na konec našega predpočitniškega ogrevanja, ki je orientiran v prihodnost, prisluhnimo, kaj si od svojega mesta želi mlada domačinka.

Josipa Balajić o željah za prihodnost

Vrnimo se na začetek Makarskega primorja. Nad zaliv Vrujo, do vseka Dubci, stičišča Biokova in Omiške dinare. Le ovinek stran stoji dostojanstvena dobrodošlica iz železne, modro pobarvane mreže, na katero so pričvrščene rdeče črke »Makarska riviera«. Ta modri znak omogoča pogled skozi in s to oblikovno rešitvijo sporoča svojo preprosto ponudbo. Nič več, nič manj, einmal alles. Nekaj serpentin južneje, na vhodu v Brela, dragulju modernizma, stoji veliko mlajša tabla. Na fotošopiranem panoju piše: »Everything is Brelative. Dobrodošli. Welcome. Willkommen!«

Ali ipak nije. Ni vse »brelativno«, ne v letu 2019. Marketing deluje, kot pravilno opažate. Ali je v krajih, kot je Makarska danes, res mogoče občutiti ležernost in prostodušnost, ki smo ju poveličevali s podobo teras modernističnih hotelov? Zagotovo, če greste tja enkrat in nikoli več. Idealistično si upamo trditi, da kraje obiskujemo zato, da bi se vanje lahko znova vrnili. Kam se bomo vrnili v Makarsko, je vsako leto bolj negotovo, neprepoznavno.

V današnji kolektivni percepciji hrvaškega prebivalstva Jadran ni več kraj počitka, temveč zgolj kraj možnega sezonskega zaposlovanja. Danes je na obali le peščica družin, ki se ne ukvarjajo z oddajanjem sob ali s kakšno drugo turistično dejavnostjo. Masovnost in pohlep sta pogoltnila ponosen obalni puk, ki prav zaradi ogroženosti postaja ponekod nestrpen do vsega, kar ni njegovo. Do svojega ima ambivalenten odnos, ki prevečkrat sega le do naslednjega kantúna. Zaradi te ozkoglednosti, ki jo sproža kratkovidno vizionarstvo, bodo majhna jadranska mesta postala snov mitov o lastni pogubi. Dve tabli, dva sistema, ena posledica, več vprašljivih prihodnosti.

Naklonjenost nam ne dopušča, da bi zaključili zgolj tesnobno. Počitnice so se komaj zares začele – in pričakovanje je najboljši del vsega skupaj – zato si privoščimo to majhno zadovoljstvo. Ruševine izgubljenega časa plavajo na vročici  prihodnjih pustolovščin kot sončna krema v morju na mestni plaži ob žuti kući. Nikoli ni nostalgija tako jasna sopomenka za zgodbo o odraščanju kot takrat, ko pomislimo na minevanje časa, na koledar, ki določa ne le naše vsakodnevne dejavnosti, temveč tudi naše vizije, fantazije in nočne more. Bistvo dojemanja tega časa je, da smo v njem še vedno mladi. Makarska kot gostiteljica ima nesporno prednost, ki je ne moremo zanikati – ti kraji so v fuTURIZMU še mladi.  

Pisala je Andrea. O bodočnosti, preteklosti in sedanjosti Makarske riviere se je pogovarjala s Tončijem Andrijaševićem, z Josipo Balajić, z Ano Dano Beroš, s Sejdo Čizmić, z Antonio Vodanović, ter ‒ off the record ‒ še mnogimi drugimi. Glasbeno podlago je pripravil Luka Zabric. Oddajo je lektorirala Irena. Tehniciral je Linch. Brala sta Živa in Muri.

Grafika: Lucija Klauž

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.