POZABLJENI ISKATELJ RESNICE

Že pred nekaj časa sem po naključju dobil v roke fotokopije knjige z velikopoteznim naslovom Človek, ki prihaja, izdane leta 1934, meni povsem neznanega avtorja Ivana Gola-Voja. Iz ustnega izročila sem izvedel le, da je ta isti Ivan, pravzaprav Janez, živel na gorenjskem podeželju ter da njegova dela nikoli niso bila ravno poznana. V kratkem življenjepisu iz knjige Nekdanja Občina Kovor je izpostavljen predvsem njegov samotarski način življenja. Bil naj bi vaški posebnež in vegetarijanec, ki je verjel v reinkarnacijo in je zjutraj rad hodil bos po rosni travi. »Ob nedeljah pa se ni pražnje oblekel, saj je rad opazoval reakcije mimoidočih.«

Google in cobiss mi o Človeku, ki prihaja, razen izjeme v obliki prastare recenzije Toneta Gasparija iz časnika Učiteljski tovariš, nista povedala povsem ničesar. Ravno ta nič je tisti, ki se zdi fascinanten. Kje tiči razlog za zgodovinski izbris, ignoranco in pozabo, kljub temu, da je Gol-Voj napisal dve knjigi, poleg omenjene še Človek, od kod in kam? Ali ni pri nas tako, da je načeloma po vsaki, vsaj na pol znani domači zgodovinski osebnosti, če ne drugega, poimenovana vsaj kaka podružnična osnovna šola ali kaka mala ulica, recimo nekje na obrobju Viča? Ali je mogoče v tem kontekstu zgodovinski molk in pozabo kakorkoli povsem upravičiti? Ali pa lahko nasprotno neka misel, ki očitno s svojim lastnim časom ni našla skupnega jezika, smiselno spregovori v nekem drugem času, recimo tri četrt stoletja pozneje?

Nekoliko sem se torej prisilil, da sem se počutil kot raziskovalec Kabale, ki najde na hrbtni strani kakega srednjeveškega trgovskega računa potencialni izgubljeni evangelij, in se lotil branja. Že iz začetnih strani je opaziti miselne probleme, ki v splošnem direktno interferirajo s tistimi iz današnjega časa: Kriza je vsesplošna, smo pred velikim razpadom, morda koncem sveta, potrebujemo nekaj radikalno novega, nov družbeni sistem in novega človeka. Koordinate problemov so torej iste današnjim, razliko pa je mogoče potegniti predvsem v slogu, saj si Gol-Voj lahko svojemu času primerno privošči nekakšno vzvišeno mesijansko prepotentnost.

V tem slogu je mogoče direktno razbrati vplive Schopenhauerja, Nietzscheja in Spenglerja, ki se kažejo predvsem v tem, da je Gol-Voj povsem samozavestno prepričan, da se mu je razodela skrivnost zgodovine, njen glavni problem, kakor tudi njena absolutna rešitev - veliki prehod k Novemu človeku. Čeprav se morda v vaški gostilni ozkogledni gorenjski sosedje posmehujejo njegovim idejam in ga imajo za čudaka, je Gol-Voj v zimskih mesecih samotnega pisanja prepričan sam vase in energično filozofira dobesedno z macolo. Samega sebe nima za znanstvenika, niti ne za teoretika, temveč za celostnega »iskatelja«, kar bi v kombinatoriki današnjih terminov najlažje opisali kot mešanico filozofa in mistika, psihologa in pridigarja. Tok jezika se zdi poln nenavadnih, a sočnih prehodov, od povsem teoretskih pasusov, kjer se sklicuje tako na Marxa kot tudi na ruske pisatelje in legendo o Kralju Matjažu, k ponazoritvenim primerom razmišljanja njegovih sosedov, do opisovanja osebnih izkušenj učiteljevanja v Makedoniji in med Albanci.

Ivan Gol-Voj je dualist, izhajajoč iz nauka o Karmi in Samsari v vzhodnjaških religijah. Gleda skozi okno in ugotavlja: za nočjo pride dan, za poletjem preko jeseni zima. Podobno kot denimo Heiddeger ugotavlja, da živimo v dobi podivjane tehnike, v dobi, ki je usmerjena navzven k materialnim dobrinam in egoizmu. V tej dobi si je intelekt povsem podjarmil srce. Toda iz tega ne izhaja nikakršen pesimizem, saj je tovrstno stanje nestabilno. Tako kot za nočjo pride dan, bo slej ko prej prišla nova doba in z njo tudi nov človek. Nevzdržnosti navkljub moramo uvideti smiselnost današnjega stanja, saj služi kot predigra v novo stanje. Vse dobrine in olajšave, ki jih prinaša tehnika in so zdaj striktno v službi egoizma, nam bodo lahko pravilno služile šele v prihodnji dobi kolektivizma, ko si jih bomo znali medsebojno deliti.

Glavni problem današnje družbe Gol-Voj detektira v njeni stožčasti ureditvi, ki je povsem ista piramidalni ureditvi monarhističnih ali fevdalističnih družbenih struktur, s to razliko, da njena vsebina ni statična, saj se je po družbenem stožcu mogoče iz sloja v sloj vzpenjati proti vrhu ali se spuščati proti dnu. Za vzpenjanje pa je, zato ker je na dnu stožca več prostora kot v njegovem zašiljenem vrhu, nujna tekmovalnost in komolčarstvo. Prevladujoč egoističen in materialističen tip osebnosti je torej produkt in najbolj očiten izraz samega družbenega sistema, oba pa se medsebojno povratno utemeljujeta in oplajata. Revolucija se zdi strukturno nemogoča, saj tistim, ki pridejo na vrh stožca in tako pridobijo moč za potencialne spremembe, ustreza sistem točno tak, kakršen je. Lasten intelekt jim narekuje, da se trudijo čim bolj izkoriščati vse ostale in tako s skrajnim egoizmom ostati na vrhu stožca.

Problem torej izhaja iz prevlade intelekta nad srcem, iz prevlade materialne zunanjosti nad duševno notranjostjo. Zato Gol-Voj kot pristaš kolektivizma uvidi pomanjkljivost njegovega glavnega teoretskega zastopnika marksizma ravno v njegovi racionalističnosti in materialističnosti. Četudi je Marxova teorija resnična, ji manjka zanosa in čutne silovitosti, ugotavlja. Sam predlaga nekakšen mistični kolektivizem, ki pa, v nasprotju z marksizmom, temelji ravno na spoznanju ničevosti vsega materialnega. Ko bo uveden novi kolektivizem, ki bo znal pravilno izkoriščati tehnične pridobitve trenutne dobe, bodo sicer vsi zadostno materialno preskrbljeni, prav tako pa nikomur ne bo potrebno prekomerno delati. Vendar to ne more biti cilj sam na sebi, temveč so to le nujni materialni predpogoji za uresničitev pravega cilja: vsesplošne medsebojne ljubezni in notranje mistične poglobitve.

Pri konkretnih vprašanjih organizacije totalne družbene reorganizacije se Gol-Voj ne ustavlja. Prehod se bo pač zgodil, sledeč zgodovinski nujnosti. Njegovemu času primerno pa je vprašanje, katera rasa ga bo izpeljala. V nasprotju s sočasno naraščajočimi nacističnimi ideologijami Gol-Voj predpostavlja, da bo nosilec nove dobe, ki bo sledila nemško-starčevskemu obdobju zgodovine, slovanska rasa. Vendar pa to ne predpostavlja slovanskega rasizma ali šovinizma. Nasprotno, le globoka slovanska duša je namreč tista, ki lahko misli univerzalizacijo in vzpostavitev absolutne ljubezni do vseh ljudi in vseh ljudstev sveta. Slovanska, predvsem ruska kultura, ki jo najbolje zastopata Dostojevski in Tolstoj, je tista, ki predstavlja most ali prehod med egoizmom in kolektivizmom, med intelektom in srcem, med zahodom in vzhodom. Slovansko dušo prežema strašanska dualna razpetost in razklanost, ki pa je znak protislovnosti in prehodnosti samega sveta. In ravno iz nje naj bi se razvil nov, na globoki mistični ljubezni utemeljen kolektivistični družbeni sistem.

Morda je Gol-Voj le vaški posebnež, brez dodatnih izbranih posebnosti, kot si je mislil sam. Morda pa moramo le še malo potrpeti do prihoda njegovega novega človeka, do prihoda divjih, a ljubezni polnih slovanskih hord iz vzhodnjaških step, nekakšnih mističnih barbarov tehno prihodnosti. Sodbo glede tega bomo raje prepustili nepredvidljivemu času. Ne glede na realističnost »novega človeka«, ki v tem kontekstu najbrž sploh ni pravi problem, pa moramo Gol-Vojevi ideji nedvomno priznati očarljivo privlačnost.