To je le vaja za spremembo

Mnenje, kolumna ali komentar
19. 1. 2021 - 13.30

Kljub temu da gledališče zatiranih velja za prakso, ki izhaja iz trdnih načel aktivizma, je v knjigi InExActArt: Avtopoietsko gledališče Augusta Boala – priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih kar nekajkrat nedvoumno podana izpeljava, da je gledališče le vaja za revolucijo ali spremembo. To stališče Augusta Boala je prevzel tudi njegov sin Julian Boal, ki v podpoglavju Zapiski o zatiranju razpira ključna vprašanja o kompleksnosti pojma zatiranja tudi onstran scenskih umetnosti in ga osvetli s perspektive celostnega družbenega mehanizma. Ne glede na to, kako osebni, intimni ali pretresljivi so lahko nastopi in izpovedi znotraj določene vaje ali (forumske) predstave, vedno jih pred realnostjo ščiti in hkrati oddaljuje faktor fiktivnosti. Seveda vstopamo na izmuzljivo območje razumevanja fiktivnosti, saj je lahko nek prizor v sklopu vaj ali predstave še kako krvavo resničen v rekonstrukciji stvarnega dogodka ali pa njegovem predvidevanju v prihodnosti. Gre za kontekst, kot vedno. In v vsaki fikciji se nahaja potencial njenega prebijanja v realno.

Pri tem v resnici vstopamo v tisto univerzalno preizpraševanje umetnosti, natančneje gledališča in njegove sposobnosti oziroma pričakovanj »spreminjanja sveta«. Morda je že čas, da se zdaj pa res pomirimo s takimi ambicijami in jih kvečjemu zreduciramo na formulacijo »spreminjanja človeka«. Nujno potrebna je zavest, da je v vsakršno spremembo – če bo ta resnična – vpisana izjemno naporna dolgotrajnost njenega doseganja, skratka garanje. Na individualnem, kaj šele kolektivnem nivoju. Prav tu se morda nakaže ena bistvenih razlik med psihodramo in sociodramo, saj prav dinamika slednje nastopa kot formativni člen gledališča zatiranih. Proces psihodrame je v samem bistvu namenjen le skupini aktivno sodelujočih ter zaradi narave dela in varovanja izjemno občutljivih osebnih podatkov velja za (samo)analitsko metodo »zaprtega tipa«. To še zdaleč ne pomeni, da ne bi igre vlog in sprotne improvizacije terapevtske skupine zunanjemu očesu predstavljale svojevrstnega gledališkega dogodka, postavlja pa se bistveno vprašanje, koliko učinka bi pravzaprav doprinesle glede na to, da bi občinstvo brez globljega konteksta opazovalo le vrh ledene gore.

S sorodnimi perceptivnimi zagatami se lahko kdaj sreča tudi občinstvo gledališča zatiranih, čeprav to največkrat naslavlja kolektivne probleme. Kaj hitro se lahko zazdi, da se v kontekstu sociodrame nehote zabrišejo cilji naslavljanja zasebnega in javnega. Poleg vsega gre – prav zaradi močnega konteksta kolektivnega/družbenega – za radikalno spremembo časa in okoliščin, ki so obrobljale delovanje slikovnega, časopisnega in forumskega gledališča Augusta Boala, in tistih, ki uravnavajo nas tukaj in zdaj. Če je bil nekoč osrednji namen gledališča zatiranih angažirati tako individuume kot javnost, ju opremiti z zavestjo o dominantnih strukturah in razmerjih moči, ki potuhnjeno, a nič manj neposredno krojijo tudi njihova življenja, se je dandanes fokus tovrstnega gledališča že premaknil. Morda ne gre več toliko za prepoznavanje skritih mehanizmov kot predvsem za preživetje znotraj njih. Tu pa vendarle še kako živo zazveni definicija zatiranja: vsakršno zatiranje se zgodi takrat, ko monologi izrinejo dialoge.

Že omenjeni esej Juliana Boala je, »žal«, aktualen prav z vidika strukturnega zatiranja, ki si je množice podredil do te mere, da se znotraj vsesplošnega zla še vedno tolažimo z drobci pozitivnega, namesto da bi izkoreninili sam izvor zatiralskih gibanj. Prav toliko kot za zgodovinska, gre vselej tudi za sociološka vprašanja, ki naj bi si jih zastavili tako v kontekstu umetnosti kot zasebnih življenj. Boal se naveže na kontekst suženjstva in izpeljavo, da vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni, ali je gospodar dober ali slab, temveč, zakaj suženjstvo sploh obstaja. Če se nam suženjstvo v neki tradicionalni maniri morda zdi tako časovno kot lokacijsko predaleč, da bi se lahko z njim identificirali, pa nas v polnem zamahu še vedno uravnava niz sorodnih sodobnih razmerij. Pa ne le v javnem prostoru, pač pa tudi na (institucionalni) uprizoritveni sceni.

Predstava, ki ni seksistična, še ni feministična. Predstava, ki temnopolto igralko in igralca angažira v vlogo, da bi očitno »povzdignila« njuno raso, ni antirasistična, ampak dvojno rasistična. Umestitev LGBTQI+ populacije v dramska besedila ali na oder, ki tam ostaja še vedno stereotipno naravnana in klišejska, ni javna afirmacija manjšin, temveč dodatna stigmatizacija. In tako naprej in tako nazaj. Takšna sistemska rehabilitacija se v opazovanju njenega počasnega prosperiranja zazdi kot večstoletni projekt, ki pa se mora za povrh zaradi vsesplošne retradicionalizacije (živimo v družbi »preobilja in askeze«) nenehno boriti ne le znotraj svoje stroke, ampak vzporedno še z vladajočo politiko. Ta pa brez prestanka nad civilnim prebivalstvom izvaja gaslighting in tako sprotno legalizira svoj pritisk.

Zaradi vseh tovrstnih stanj prevlade večin nad manjšino, se lahko znova vrnemo k bistvu principov gledališča zatiranih in njegovega nastanka forumskih predstav, ki so nastale prav na ideji »svojih misli ne razlagaj, pokaži jih«. Naloga gledališča zatiranih je razkriti strukturo konflikta in omogočiti možnost analize konkretnega primera zatiranja kot primera družbenega, ekonomskega in kulturnega sistema. V eseju Nezdružljivost gledališča zatiranih z zasebnim interesom kapitala Barbara Santos prav to nalogo razumevanja vzrokov in posledic ter kolektivno iskanje alternativnih rešitev zavestno naivno predlaga kot umestitev v zasebno podjetje, kar bi bil z vidika lastnikov kapitalistov, jasno, zalet v zid. Raznorazna podjetja delajo ravno nasprotno, najemajo vrhunske psihologe in psihologinje, da bi nadrejene ali vsakega z določeno mero moči izobrazili o postopkih manipulacije, kako brezpravno delovno silo neopazno prepričati in navdihniti, da delajo v svoje dobro, in ne v dobro šefa oziroma kapitala.

Slovenski prevod knjige InExActArt: Avtopoietsko gledališče Augusta Boala – priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice Birgit Fritz je novembra 2020 izšel pri Kulturno umetniškem društvu Transformator. Gre za dopolnjeno različico knjige, saj so vanjo poleg izvirnih avtoričinih prispevkov vključeni tudi materiali udejstvovanja KUD Transformator na področju gledališča zatiranih. Knjigo je prevedel Jan Franc Podbrežnik, uredili pa sta jo Barbara Polajnar in Urša Adamič. Njeno kolažno strukturo zaznamujejo vidiki zgodovinskega konteksta razvoja in adaptacije tovrstnega gledališča v današnji čas, hkrati pa knjiga vsebuje tudi teoretsko obdelavo tako socioloških kot teatroloških fenomenov. Prav gotovo pa za temeljen doprinos k nadaljnjem ustvarjanju na tem področju gledališča velja bogat spekter praktičnih vaj Birgit Fritz, ki jih je kot mentorica razvijala na svojih delavnicah vsaj zadnjih deset let. Vaje zaobjemajo tako osnovne ali začetne tehnike soudeležbe kot kompleksnejše naravnane situacije. Naj »vaje za spremembo in revolucijo« najdejo pot tudi v situacijah v realnem življenju, predvsem pa izostrijo uvid v neštete nianse zatiranja na vsakdanji ravni, ki smo jih že zdavnaj nevarno in neopazno ponotranjili, a jih lahko še vedno v vsakem trenutku jasno in glasno razkrinkamo.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness