Ekonomija uriniranja v plastenke

Ekonomija uriniranja v plastenke

Oddaja
16. 1. 2020 - 13.00
 / Kinobar

Znan marksistični rek trdi, da kapitalistični produkcijski način ne more obstajati, ne da bi nenehno sprevračal tehnično naravo proizvodnje in uvajal nove kombinacije delovnih procesov. Ken Loach, čigar dolgometražna kariera preči več tovrstnih ciklov ustvarjalnega uničevanja, je lani pristavil svoj uro in 40 minut dolg vpogled v stanje sodobne ekonomije.

V filmu Medtem ko vas ni bilo sledimo delavski družini iz angleških Midlandsov, ki išče trdno materialno osnovo po očetovi izgubi zaposlitve med finančno krizo leta 2008. Preponosen za socialno pomoč, pretrmast za jamranje in pripravljen, da postane »sam svoj šef«, se oče Ricky odloči za »sodelovanje« z dostavljalsko družbo. Kot mu objasni upravnik deponije, oddajanje njegovega dela ne bo potekalo v okvirih klasične zaposlitve, v katero vstopa delavec, osvobojen vsakršne lastnine, temveč bo posredovano v obliki najema človeškega vira, ki se v proizvodnjo vključi skupaj z lastnim kapitalom. Posledično mora Ricky, kot vsak spodoben podjetnik, opraviti začetno investicijo v lastna delovna sredstva. V skladišče dostavljavca se ne primaje kot živa delovna sila; vanj se zapelje, že popredmeten, v veličastnem belem kombiju.

Podobno preobražen je nasprotni člen razmerja, kapitalist, ki ni več tipičen lastnik produkcijskih sredstev, ampak je zožen na logistično vez med proizvodnimi obrati individualnih voznikov. Zgoščen je v elektronskem čitalniku kod na pošiljkah, ki aglomerira, beleži, goni in nadzoruje posamezne procese. Pojavlja se kot zbirno skladišče, v katerem so nakopičeni zaboji. Neobhoden za opravljanje konkretne dejavnosti je torej kot mreža, ki na eni strani združuje povpraševanje in ga posreduje malim šefom, na drugi strani pa njihovo ponudbo pomasovlja v franšizo, sposobno obvladovati proizvodno nišo.

Skoraj brez izjeme so recenzije poanto Loacheve stvaritve poskušale zvesti na moraliziranje o izginotju človeškosti in empatije v dobi novih oblik dela. Vendar je film dosti več kot zgolj srce parajoča upodobitev »tegob vsakdanjega življenja malega človeka«. Medtem ko se je njegov zadnji celovečerec, Jaz, Daniel Blake, precej zanašal na čustveno komponento, na zgodbo o dobri osebi, ki se ji dogajajo krivice, dogajanje tokrat poganja strog ekonomski determinizem, pod katerim kloni pokončna moralna drža in ki posurovi človeka iz še tako dobrega testa.

Sprva so Rickyjevi dnevi dolgi, a načrti se mu vseeno obrestujejo. Kaj kmalu pa podrte pregrade delovnega dne porušijo stabilnost družinskih odnosov in preoblikujejo njihove značaje. Ko se celoten življenjski čas očeta in mame preobraža v čas za proizvajanje vrednosti, začne skrbstveno delo opravljati njuna enajstletna hči: od tega, da svojega brata priganja v šolo, do tega, da svoja starša pokriva za lahko noč. Trki med vedno daljšim delovnim dnem in zahtevami zasebnega življenja se iztečejo v neskončen cikel zaostritev napetosti in sproščujočih presledkov brez končne razrešitve.

Morda še bolj prepričljiva je druga plat zgodbe, osredotočena na mamo Abbie, skrbnico in negovalko ostarelih. Kot Ricky se tudi ona utaplja v urniku, ki ji postavke odmerja glede na število obiskov pri svojih strankah, ne da bi upošteval nepredvidene zaplete pri njenem delu. Empatija in predanost se tu ne izkažeta le za irelevantni, temveč postaneta faktor, ki ga delodajalec vpreže, da iz svojih subjektov iztisne večjo intenzivnost in še dodatno zgosti njihovo delo. Bolj kot Abbie starčke obravnava »kot lastno mamo«, kot individuume, ki potrebujejo pomoč, težje odkloni dodatne ure, ki ji jih prek poznih telefonskih klicev nalaga njena organizacija, sklicujoč se na urgentnost posamezne situacije. V teh razmerah kakršenkoli odpor proti večanju napora in raztegovanju delovnega dne pomeni odrekanje nujno potrebne pomoči ljudem v stiski.

Položaj družine je umeščen v širše družbene trende zlasti prek dialogov, ki jih ima Abbie s svojimi strankami. Ena izmed njih je, recimo, upokojena sindikalistka, ki je leta 1984 sodelovala pri stavki rudarjev, prelomni točki v zgodovini angleškega delavskega gibanja. Tri desetletja in pol po njenem zlomu je starka, ki obuja spomine na osemurni delavnik, plačan dopust in regres, skoraj povsem hendikepirana in priklenjena na kuhinjski stol, s čimer Loach izrazi precej nedvoumno sporočilo o trenutnih kapacitetah tradicionalnih oblik delavskega upora.

Vse skupaj zaokroži spričo razmer apatičen najstniški sin, ki začne v odsotnosti svojih staršev opuščati šolo v prid razvoju grafitarske kariere. Ob nasilnem pripetljaju sta starša poklicana na razgovor, ki se ga oče ne uspe udeležiti. V primeru odsotnosti na delu ga namreč doleti globa, zato ne gre niti na WC, ampak urinira v plastenko. V stereotipni maniri ravnatelj najstnika brez trdne očetovske roke kaznuje strožje kot njegovega sošolca in ga začasno izključi. Podobna enačba - »nima očeta, torej bo kriminalec« - se ponovi, ko sina pridržijo zaradi kraje barvnih sprejev. Tokrat oče navkljub sankcijam pride na postajo, kar policaja prepriča, da najstnika ne kaznuje, ampak mu zgolj odpridiga, kakšen pomen ima v življenju tako predana starševska podpora. Družina je v teh prizorih prikazana kot ekonomski privilegij, pri katerem ne gre toliko za običajna vprašanja ljubezni, alkoholizma, problematičnih otrok ali prave pozornosti, temveč strukturo, določeno z zaposlenostjo in hkrati določujočo za integracijo bodoče zaposlenih.

Filmu bi lahko očitali, da je na trenutke pretiran, saj družino v njem zadane že nekoliko preveč priročno zaporedje nesrečnih okoliščin. Vseeno pa so to, če lahko tako rečemo, le odstopanja v kvantiteti, ne v kvaliteti. Ne zameglijo lucidnosti Loacheve analize, ki mu jo uspeva aktualizirati z vsakim razvojem ekonomskih pojavov. Medtem ko vas ni bilo ni preprosto še en vizualni socrealizem, niti pravičniška blodnja zastarelega socialista – je zgolj do ekstrema, do dokumentarističnega učinka pripeljana realnost.

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zame je Ken Loach zlikovec. On in ostali štefančiči bi radi ohranili status quo s tem, ko neizobraženost, nizek i.q. in zasvojenost z napravami (med blagajno, tekstilnim strojem in pametnim telefonom ne vidim razlike) proglašajo za človekove pravice. Ignorirajo dejstvo, da so bile množice ljudi zaradi potreb industrije v nekem obdobju vzgojene v zombije, ki jim je bilo gnitje ob strojih edino v življenju in da to torej ni naravno vedenje. Konzervativci počnejo isto, ko opevajo "tradicionalne" in "naravne" družine s po 12 otroki, ki so se pojavile zaradi revščine, neizobraženosti in preganjanja kontracepcije. Če bi mamilarski baroni snemali filme, bi narkiče z abstinenčno krizo prikazovali kot žrtve krivice, prostituiranje za gram droge pa kot "edino možno" izbiro, ki jo je treba "razumeti".

To je tko, k da bi rekel, da je za holokavst tisti, ki piše o njegovih posledicah, ne tisti, ki ga izvaja.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness