Festival migrantskega filma

Prejšnji teden je v ljubljanski Kinoteki, Kinodvoru, Pritličju, prostorih Slovenske filantropije ter po nekaterih drugih mestih potekal Festival migrantskega filma, letos zaradi epidemije nekoliko zakasnjen. Za nekatere filmske projekcije festivala so bile karte povsem razprodane, a prej kot velikemu zanimanju za festival gre tudi to dejstvo pripisati epidemiji, zaradi katere je bilo število mest močno omejeno.

Festival je otvoril film Erika Valenčiča Videti El Aaiun. Prikazuje v naselbino preraslo migrantsko taborišče Sahravijcev v Alžiriji ter njegove prebivalce, med katerimi se mnogi še spomnijo upora proti španski kolonialni oblasti leta 1975, maroške okupacije Zahodne Sahare in vojnih zločinov, storjenih nad Sahravijci. Intervjuji s prebivalci naselja, med katerimi nekateri zasedajo pomembne položaje v Fronti Polisario, ki se bori za neodvisnost Zahodne Sahare, razkrivajo tako izkušnje oboroženega boja Sahravijcev v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja kot tudi samoorganiziranje žensk v begunskih taboriščih. 

Kljub izjemno zanimivemu vpogledu v politično razmišljanje Polisarijcev, ki ga nudi film, gledalec pogreša vpogled v vsakdanje življenje in politično organiziranost naselbine, nastale iz begunskega taborišča. Med razlago intervjuvanke o vlogi, ki so jo ženske odigrale pri organizaciji šolanja in širšega družbenega življenja, film prikazuje utrinke iz šolskih klopi, a natančnejše razumevanje vsakdanjega življenja nam umanjka. Avtorja filma pač očitno bolj kot sedanjost zanima burna preteklost protikolonialnega boja. To je samo na sebi sicer povsem legitimno, če ne bi gledalec dobil občutka, da so bolj kot Sahravijci v ospredje postavljeni slovenski “delegati”, ki se zelo očitno skušajo prikazati kot napaljeni na revolucije in protikolonialni boj.

Tako se sam film začne s prihodom režiserja ter fotografov Arneta Hodaliča in Katje Bidovec v naselje, intervjuje in posnetke naselja pa povezujejo izseki fotografiranja in pogovorov med fotografoma o njunem delu. Film se zaključi s prikazom razstave fotografij intervjuvanih Sahravijcev v Galeriji DLUL v Ljubljani in ljubljanske levičarske srenje, ki si jih ogleduje. V takšnem okviru celo sicer izjemno zanimivo pričevanje Sahravijcev izpade predvsem kot podlaga za prikaz tega, kakšni “kul levičarji” so režiser in fotografa. Avtorji sicer morda na tak način želijo predvsem izpostaviti političnost vprašanja Sahravijcev in zaključek lahko vidimo tudi v luči želje, da bi film, s tem da se distancira od navidez nevtralnega in nevpletenega poročanja, predstavili kot predvsem politično-agitatorski projekt. Pa vendar ima na koncu gledalec vtis, da film sporoča predvsem: “Glejte nas, kako smo kul, ker se ukvarjamo s takšnimi vprašanji.” Škoda, ker nekoliko manj egocentričen ne bi bil nič manj političen.

Podobno bi lahko rekli za film Dežela žensk turške režiserke Sirin Bahar Demirel. V njem se režiserka prek življenjske zgodbe begunk Fatime in Hude ukvarja z vprašanjem, kako ženske, ki so se preselile v Združene države Amerike, pojmujejo dom. A vprašanja, kot so “kdaj stanovanje postane dom”, “kaj pomeni dom v času, ko iščemo druge planete poselitve” in podobno izpadejo dokaj prazna in namenjena sama sebi - oziroma, zdi se, da se režiserki zdi kul že samo postavljanje teh vprašanj. Tako denimo spraševanje, kaj pomeni biti izkoreninjen, spremljajo posnetki režiserke z različnimi sobnimi rastlinami v rokah v stilu selfijev in hipsterskih profilk.

Film se, kot rečeno in kot izhaja že iz naslova, osredotoča na ženske. Na tem mestu naj izpostavimo zanimiv moment: ena od begunk namreč ne govori dobro angleško, zato je za komunikacijo potreben prevajalec. Najprej se ponudi njen mož, ki pa ženine odgovore očitno artikulira po svoje, jim dodaja lastne misli in delno že kar sam odgovarja na vprašanja režiserke, ki ga mora na koncu opomniti, da je ne zanima njegov pogled, ampak pogled njegove žene. Ko nato pusti ženi, da prosto odgovori, sam prizna, da je njen odgovor res drugačen od njegovega, ki ga je predtem ponudil kot samoumevno obče veljaven odgovor na režiserkino vprašanje. V nadaljevanju filma nato vlogo prevajalke prevzame njena prijateljica. A film na koncu predstavlja predvsem dokaj čustveno domotožje po Siriji in širši družini, ki je ostala tam. Tako prej potrjuje predstavo, da so ženske tiste, ki se ukvarjajo s pojmovanjem doma in družine ter so zato edine primerne sogovorke za film, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem doma, oziroma obratno, da je to vprašanje tisto primarno, s katerim se ukvarjajo ženske. Po čem drugem jih režiserka namreč niti ne vpraša.

Kako veliko bolj kompleksno in družbenopolitično, ne le čustveno, je lahko vprašanje doma ter koliko bolj politična je lahko vloga žensk, prikazujeta animirani film Stolp Matsa Groruda in kratki film Ukradeno otroštvo Awada Hamada. Slednji spremlja štirinajstletno Palestinko, ki jo izraelski vojaki na poti iz šole domov aretirajo in jo prisilijo, da podpiše list v hebrejščini, ki je ne razume. Izkaže se, gre za priznanje, da naj bi imela nož in z njim hotela zabosti izraelskega vojaka. V dveh mesecih zaporne kazni ji čuvaji v zaporu grozijo in jo žalijo. Film skratka prikazuje zgodbo, ki v okupirani Palestini predstavlja stalnico, pri čemer nam Nada Pretnar v pogovoru, ki je sledil filmu, pove, da gre pri aretacijah mladoletnikov prej kot za vprašanje varnosti za željo izraelskega okupatorja, da bi zatrl uporniškega duha prihodnje generacije.

Stolp po drugi strani prikazuje deklico v palestinskem begunskem taborišču na obrobju Bejruta v Libanonu, ki je tudi že preraslo v stalno naselje. Skozi pogovore z družinskimi člani se sooča z zgodovino palestinskih beguncev vse od nakbe do ustanovitve in propada PLO-ja ter z brezupnim vsakdanjim položajem palestinskih beguncev v Libanonu, kjer jim je onemogočeno opravljati večino poklicev in se vključevati v libanonsko družbo. Lutke, ki zastopajo protagoniste, so osebe z razdelanimi političnimi pogledi ter travmatičnimi izkušnjami. Vprašanje doma in domotožja je tako celo v prizorih, ki bi lahko izpadli zelo kičasto - denimo smrt dedka, ki ga nato golobi vzdignejo in odnesejo proti Palestini - predstavljeno bistveno konkretnejše in bolje razdelano kot v filmu Dežela žensk, ki mu zadošča že njegova zastavitev.

Zadnji dan festivala sta bila na ogled kratka filma Kakšen Sirec pa si? Alija R Tahe in Matevža Baloha ter Spoznajmo se sodelavca Radia Študent Samerja Arkawija in Lare Arzenšek. Medtem ko prvi na dokaj zabaven način skozi nesporazume v komunikaciji in razlage, kaj je za Slovenijo “traditional”, razgrajuje predsodke tako Slovencev do Sircev kot slednjih do prvih, se drugi spusti v zgodbe petih konkretnih prosilcev za azil v Sloveniji. V intervjujih z njimi izvemo, zakaj so zapustili svojo državo, kako živijo v Sloveniji, s kakšnimi težavami se soočajo in kaj bi radi v Sloveniji počeli. Brez kakršne koli režiserjeve pretencioznosti ali vsiljevanja lastnega pogleda tako film sledi svojemu naslovnemu namenu, torej soočenju gledalca s konkretnimi osebami ter njihovimi zgodbami in aspiracijami.

Za zaključek si zastavimo vprašanje odnosa med “nevtralnim” predstavljanjem zgodbe in politično oziroma agitatorsko vlogo filma. Film Videti El Aaiun, ki očitno teži k slednji, postane sam sebi namen ali, kar je še slabše, služi le samoljubju režiserja. Nasprotni učinek denimo doseže kratki film Spoznajmo se, ki prostor nameni izključno intervjuvancem in jim povsem prepusti besedo. Tako je politična problematika bistveno bolj v ospredju in oprijemljivejša. V filmih, predstavljenih na festivalu, so v splošnem migranti, kadar jim je bilo to dopuščeno, imeli povedati veliko več kot tisti režiserji, ki so v filme izrecno vpletali lastne misli.