Portret mladenke v ognju

Prava umetnost bo od ustvarjalca vedno zahtevala žrtev. Tako bi se dalo strniti prevladujoče teme Portreta mladenke v ognju, zgodovinske drame s prvinami filma o odraščanju, režiserke in scenaristke Celine Sciamma, ki svoje ženske like  pošlje na trnovo pot samoodkrivanja in emancipacije. Zaplet je sila preprost: Marianne, mlada nadobudna slikarka, mora naslikati portret Heloise, skrivnostne neizživete aristokratinje, ki za sliko noče pozirati, ker je namenjena bodočemu možu v Milanu kot predporočno darilo. Z drugimi besedami, Heloisina prihodnost bo z dokončanjem portreta zapečatena, kar postane še bolj problematično, ko med dekletoma vzplamtijo strastna in neobvladljiva čustva, ki Marianne prisilijo, da ponovno premisli o naravi svoje naloge: je portretiranje Heloise le še eno izmed naročil ali jo portretira zase in ustvarja spomenik ljubljene osebe, ki ji bo z vsakim potegom čopiča po platnu bolj oddaljena?

Film je v grobem sestavljen iz dveh delov. Marianne se naloge najprej loti kot obrtnica in Heloise nariše v skladu s pravili  likovne umetnosti devetnajstega stoletja. Portretu, ki je sicer popolnoma zadovoljiv realistični prikaz, zato umanjka pristnost. Pri ustvarjanju je ne vodi navdih, ampak princip. Marianne ne slika skozi prizmo lastnega občutenja, ampak Heloise portretira z distance, kot predmet lastninjenja za bodočega moža. Na ta način Sciamma na prefinjen način polemizira s problematiko moškega stremenja, pri katerem je reprezentacija žensk vedno v službi zadovoljitve moškega gledalca. Slikarka zato v afektu uniči portret in se osvobojena spon družbenih konvencij ponovno loti dela, odločena, da bo Heloise tokrat naslikala táko, kot jo vidi in dojema sama.

Vse to je izpeljano s subtilno in minimalistično tenkočutnostjo. Dialog je skop in podaja le najnujnejše. Besede, ki niso izgovorjene, so ravno tako prezentne kot tiste, ki so, ta pristop pa deluje zaradi dovršenega dogajanja, ki mora ob odsotnosti govora prevzeti veliko bremena. Vsak najmanjši gib je premišljen, v njem pa se kot slutnja razodevajo prikrita ljubezenska čustva med Heloise in Marianne, ki čakajo na izbruh. To je dodatno podkrepljeno s spretnimi režijskimi prijemi, saj Sciamma prizore, v katerih je izpostavljeno gibanje, posname tako, da prostor prevladuje nad figurami, posledično pa film zaživi z gibanjem likov po prostoru in prek njihove interakcije s scenografijo, kar ga odreši suhoparne dialoške ekspozicije. Odločitev, da se bo bistvo filma podajalo skozi gib in njegove upodobitve, pa je tudi tematsko utemeljena, saj se Marianne kot slikarka ne more zanašati na besede, enako omejitev pa si zada tudi Sciamma, s čimer najde svojstven filmski jezik, ki nagovarja prek neizrečenega.

Heloise in Marianne svojo ženstvenost in individualnost nenazadnje odkrivata predvsem v spolnosti in umetnosti, dodatno dinamiko pa v film vnese še stranski zaplet z Heloisino služabnico Sophie, ki se sooča s problemom nehotene nosečnosti. Kljub temu, da režiserka ob tem sicer opozori na pravico vsake ženske do splava, je vpeljava lika Sophie morda  tudi edina stvar, ki v filmu zares zmoti, saj v ključnem zapletu ne igra nobene pomembne vloge in njeni osebni boji ne dopolnjujejo zares odnosa med Marianne in Heloise ter torej v dramaturškem smislu odvrnejo pozornost od poglavitnih idej filma. Nesrečna služabnica tako postane tretje kolo, kar je komično očitno predvsem v prizoru, ko mora zbuditi svoji prijateljici, ki sta po dolgi strastni noči pozabili, da ji morata biti ta dan v oporo pri splavu. 

Bolj spretno pa je v samo dogajanje vpleten dogajalni prostor - idiličen otok s klifi in peščenimi plažami, na katerem daleč stran od civilizacije stoji mogočen aristokratski dvorec. Ta oddaljenost namreč ni le predmet prostorske razdalje, ampak predstavlja tudi pobeg od družbenih praks druge polovice devetnajstega stoletja. S tem se vzpostavlja hermetično zaprt svet, v katerem liki niso ujetniki socialnih norm, ampak živijo v skladu s svojimi lastnimi pravili. To je zatočišče Heloise in Marianne, kjer sta vsaj en teden, ki ga preživita skupaj, svobodni pred s patriarhatom prežetim vsakdanom, ki jima bo ob prihodu v »realni« svet neizogibno spet odmeril vnaprej določen položaj znotraj družbe. 

Film se odlikuje tudi kot osvežujoča reinterpretacija Orfejevega mita, osredini pa se na njegov ključni trenutek, Orfejev usodni obrat, ko v podzemlju izgubi ljubljeno Evridiko. Orfej ve, da se ne sme obrniti in da je to edina stvar, ki je ne sme narediti, a mu vseeno spodleti. Zakaj? Je ljubezen do Evridike premočna, si ne more pomagati, ali se motivi skrivajo kje drugje? Film ponuja več možnih odgovorov: Orfej ima kot pesnik raje spomin na Evridiko kot Evridiko samo. Šele ko jo žrtvuje, lahko začne ustvarjati, kar se kristalizira v neizprosni resnici, da prava umetnost vznika iz bolečine, to pa je tudi poglavitna lekcija, ki se jo mora kot slikarka naučiti Marianne. A vendar je žrtvovanje ljubljene osebe več, kot bi lahko prenesla, kar je prikazano tudi v zaključku filma. Ko Marianne v solzah zapušča dvorec, odločena, da za nobeno ceno ne bo ponovila Orfejeve napake, jo preseneti Heloise, ki od nje zahteva usodni obrat. Tako ideja o trpljenju kot viru umetnosti dobi drugačno razsežnost, saj je za razliko od Orfeja, ki si bolečino izbere sam, Heloise v to prisiljena. Slikarka podleže brezizhodnosti situacije in šele takrat, ko največjo ljubezen svojega življenja izgubi za vedno, lahko nastane Portret mladenke v ognju. 

Spisal vajenec Urban.