Osti

Osti

Recenzija izdelka
24. 7. 2018 - 13.00

»Osti, roman iz krogov varšavskih intelektualcev, prikazujejo drugačnost kot del normalnosti in predstavljajo nove modele sobivanja, ki so deloma utopija, deloma pa že del vsakdana. So svojevrsten laboratorij, v katerem poteka neutrudno raziskovanje človeških čustev in odnosov med ljudmi.« Tako se glasi povzetek tematike romana Osti poljskega avtorja Ignacyja Karpowicza s strani prevajalke Jane Unuk, ki je svoje delo opravila odlično in avtorjev živahen ter razbrkljan slog prenesla v slovenščino. Navedek izpostavlja srž romana in izrazi njegove močne strani, poleg tega pa nakaže tudi na utesnjenost svoje drugačnosti in dolgočasno vsakdanjost utopije. Različnost, ki jo dobimo na pladenj s posredovanjem kvazi-utopije, hitro izgubi svoj lesk. Ko je posebnost zacementirana in povsakdanjena, neha biti izjema in postane trivialnost.

V romanu sledimo prepletanju odnosov poljskega metropolitanskega srednjega razreda. Dobršen del teh zvez je homoseksualnih ali biseksualnih, njihovo od zunaj neovirano spletanje pa je tisto, na kar se cilja z »utopičnostjo« v opisu. Navadnost teh zvez je na ravni, da bi lahko mirne duše menjali spole likov, zgodba pa se ne bi kaj dosti spremenila. Glede na melodramatične rošade in preplete se izkaže, da je ljubezen v svoji svojskosti enaka ne glede na spolno usmerjenost likov in njihove okoliščine. Utopija, ki si jo zamišlja avtor, je vsakdan, vendar brez družbenih specifikacij, ki omejujejo siceršnja neortodoksna razmerja v poljski družbi. Gre za fantazijski roman o tem, kako bi bilo, če bi na tem določenem področju bile razmere strpnejše. Ne prevprašuje pa ničesar drugega, niti tega, zakaj stvari v resnici niso utopične. Tako se le utaplja v sanjarjenju.

Na začetku zgodbe je ena od glavnih oseb zaposlena na zdravstvenem inštitutu, kjer se ukvarja z gojiščem bakterij, ki jih razmnožuje, modificira in ubija. Tudi sam roman je kot nekakšna petrijevka, v katero so vneseni liki s posebnostmi, ki jim onemogočajo kakšno lastno spremembo. Nastanjeni so v okolju, ki je zgrajeno z namenom, da se bo dogodilo, kar se mora. Vse se odvija tako, da se potrdi teorija. Vsak odigra svojo vlogo, ne da bi se zavedel svoje pozicije, njihova naloga je le v tem, da pridejo v interakcijo z drugimi. Kot igra biljarda, kjer krogle švigajo naokoli, vse, kar se posamezni zgodi, pa je, da pride v kontakt s katero drugo. Vendar se na individualni krogli ne spremeni nič drugega kot njena lega in mogoče kakšna praska. Ultimativno v tej knjigi niti smrt ne pripelje do samoovedenja homunkulusov v epruveti.

Veliko je knjig, namenjenih določenim razrednim, političnim in kulturnim skupinam. Romanu Osti lahko prav tako določimo ciljno publiko. Izobraženi poljski srednji razred, ki se počuti lagodno v restavriranem kapitalizmu, ki pa ga duši nazadnjaška, s katolicizmom prepredena kulturna klima. Za prvo trditev vidimo dokaz na tistih redkih mestih, kjer pride do razglabljanja o socialnem: »Pred nekaj leti je videla po televiziji kratek prizor, ki je nanjo naredil ogromen vtis. Pred Elizejsko palačo se je ustavila limuzina. Mladi fant v moški obleki, na levi dlani ima belo rokavico, desno dlan golo. Z orokavičeno dlanjo odpre vrata limuzine; ven stopi francoski predsednik, stisne fantu levo dlan in odhiti v reprezentančne dvorane. Čudovit prizor, naraven in moder. Ni odpravljal razlik v prestižu in pomenu: na eni strani je po stisku dlani še vedno stal predsednik, na drugi delavec, specializiran za odpiranje vrat predsedniške limuzine, pa vendar je – tako je to hotela brati v egalitaristični mrzlici – ta gesta izenačila predsednika z državljanom. Tako ti kot jaz sva v službi, identična sva in drug drugemu enaka; čeprav zaslužim več, nisem bolj človek kot ti.«

Raven družbene kritičnosti je na negodovanju glede simbolnega prikrajšanja. Liki se ne hudujejo, ker so ljudje revni, žalosti jih, če se jih zaradi revščine stigmatizira. Problem ni, če si lahko nekdo privošči Ferrarija, drugi pa le osla, nedopustno postane, če damo prvemu prednost pri drive-throughju v McDonald'su. Udrihanje po katolicizmu ne seže dlje od »Joj, kako zadrgnjeni so debeli župniki, ker ne marajo gejev.« Tiste off-hand pripombe, ki se jih lahko vidi na forumih, človek pa bi ob odprtju takšne teme vendarle pričakoval malce več globine.

Vendarle je antikonservativnosti in zaskrbljenosti za lačne otroke v Afriki ravno toliko, kolikor bi pričakovali od te vrste meščanskega romana. Ne manjkajo niti naključne in nekontekstualizirane reference na holokavst in Srebrenico. Saj, kako pa bi drugače pridobili hiter čustveni naboj kot z izkoriščanjem tragedij. Z empatičnim razvojem likov in resnicoljubno izgradnjo literarnega sveta? Ne se hecat, kdo pa še ima čas za to?! Slabe seks scene se ne bodo spisale same, ane. Nismo prikrajšani niti za ovenčanost poglavij s citati iz monumentalnih del behemotov moderne literature, kot sta Jonathan Franzen in J.K. Rowling.

Dandanes se rado govori o izzivalnosti kulture in kako bo ta z oznanjevanjem razsvetljene modernosti spremenila dojemanje sveta s strani zapečkane drhali. Vendar svojat, ki jo želijo spreobrniti, ne hodi v Moderno galerijo, ne obrajta umetniških intervencij in prav gotovo ne bo brala te knjige. Sigurno nakupujoči v Hoferju niso tisti, ki so dali Ignacyiju Karpowiczu cel kup literarnih nagrad. To ne pomeni, da bi morali za premostitev prepada, ki ga kulturna neizobraženost ustvarja, spreminjati umetnost v dostopnejši popkulturni apn. Tega je že itak preveč. Bi se pa lahko nehali varati, da ne nagovarjamo že vnaprej posvečenih. Se pravi, nekaj nas ne more izzvati, če je izzivajoče za izzvane že vsakdanje. Posebno, ko ta kritika ostaja slepa za refleksijo same sebe in prikriva marsikateri žulj na lastni nogi, ki bi ga bilo treba predreti.

Zaključimo lahko, da Osti niso kaj dosti utopični roman. So avtentični prikaz življenja določenega sloja poljske družbe in njihovih ljubezenskih dogodivščin. Poda presunljivo ugotovitev, da je ljubezen ponavadi vedno enaka; zmešana, lepa in izpopolnjujoča, ne glede na karkoli, tudi spolno usmerjenost. Izjema so seveda revni ljudje, ampak ti niso pomembni. Med njimi pa se nahajajo le neumne matere samohranilke, ki jih vera in homofobija primorata v prekomerno reprodukcijo, za kar so kaznovane s požarom v stanovanju in, da nauk bolj zaleže, pobegom moža s tipom. Ostali se imajo čist fajn. All's well that ends well.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.