Trenutek je lahko pesem

Recenzija izdelka
Stara cev za zalivanje
25. 2. 2021 - 13.30

Andrej Brvar z zbirko Fusnote ponovno potrjuje in renovira svoj že uveljavljen pesniški jezik. Ta se v Fusnotah, ki so lani izšle pri Beletrini, ne ozira na konvencionalnosti pesniških oblik, niti ne poskuša več avantgardno lomiti pesniških konvencij in pravil, temveč je kot optimiziran za pristno izražanje čudenja pristal nekje na sredini med obema – v pesmi v prozi. Prozna oblika, ki je pečat poetike v Fusnotah, se sprva zaradi gole neaklimatiziranosti sploh ne čuti toliko kot poezija. Pesmi pogosto obsegajo le stavek ali dva, njihov jezik pa je vsakdanji, običajen in ne teži k poetičnosti. Niti z zunanjo podobo niti z notranjimi tropi ne opozarja nase ter se ne trudi biti kaj prida umetelen. Vendar v pesmih vseeno ostaja nekaj pesniškega: njihovo glavno sporočilo – čas, njegovo minevanje in človek, jasno postavljen na njegovo daljico, soočen z neizogibnim in jasnim determinizmom starosti.

 

Fusnote bralca na daljico časa postavijo že takoj na začetku, in sicer s pesmimi, ki se prelijejo iz jeseni:

»Nenadoma, med dopoldanskim plavanjem, rdečkasto rumen, pegast listič – v bazen je kanila jesen«

Skozi zimo:

»Mrak, megla, megla, občutek opeharjenosti, slepotne izgube vsega vidnega, barvitega … Ampak vse to, saj je še tu, kar naprej tu, zvesto v svojem trajanju, le osvetljeno je manj, le toliko, kolikor dopušča november, pozni november, ko se predor skozi zimo šele začenja.«

V pomlad, ki stopljena s poletjem tvori osrednji dogajalni čas zbirke:

»3.35. Ne dežuje več. Veter. Veter v polknicah. 'Ga slišiš?' – Tudi ti ne spiš? – 'Tu je! Pomladnik buta!' Se mi prevali v objem. 'Naj kar buta, naj se zaletava, zaletavi mladec dragi ...«

 

Ob prihodu pomladi postanejo pesmi časovno veliko bolj nedoločene. Fokus izrekanja postane avtor sam, saj v pesmi vključuje številne elemente svojega resničnega življenja, najbolj opazno svojo ženo Vando, in se od narave premakne v svojo notranjost in v človeško okolje. A ker je tok časa v prvih pesmih jasno vzpostavljen, dobijo preostale pesmi, ki sicer z minljivostjo inherentno nimajo skoraj nič skupnega, priokus trenutka na daljici časa. Če kontekst ne bi bil vzpostavljen, bi pesmi delovale kot nekontekstualizirani odlomki iz dnevnika, saj je njihova vsebina pogosto zelo naključna. Včasih govorijo o opazovanju ljudi:

»La Fenice, odmor po prvem dejanju, šest vrst spredaj, na desni, zajeten možakar srednjih let, okroglega obraza z zalisci, bere Corriere della Sera. Glej ga, Stendhala, si rečem, že tretjič je prišel poslušat Don Pasquala.«

Drugič pa nam postrežejo s poljudnoznanstvenimi »fun facti«, ki sicer s preostankom zbirke nimajo nobene zveze:

»Sloni so odlični plavalci. Plavajo pod vodo, zrak pa zajemajo z rilcem. Plavajo lahko tudi do 6 ur. Najdaljša ugotovljena plavalna razdalja afriškega slona je 48 kilometrov.«

 

Po osrednjem delu zbirke so raztrošene tudi pesmi, ki nas opominjajo na vzpostavljeno vzdušje minljivosti in nam namigujejo, zakaj avtor zapisuje te na videz nepomembne in nezanimive utrinke. Gre za samonanašalne pesmi, ki komentirajo ali pisca ali pa same sebe. Tako avtor na primer v navednicah zapiše, kaj mu je nekdo rekel:

»'Tvoja poezija zadnjega časa je v resnici eno samo skrivanje v trenutkih, skrivanje pred tesnobo bližajočega se konca'«

Te pesmi so v resnici še najboljši ključ za razumevanje zbirke, saj nam same direktno povedo, za kaj pravzaprav gre – za starca, ki čuti približevanje konca. Zaradi starosti je vedno bolj odrinjen na rob in vedno večkrat v vlogo opazovalca. Svoj preostali čas preživlja, kot ga pač lahko: tako, da se čudi vsemu, tudi še tako naključnim in banalnim stvarem, da se čudi življenju. Če želiš vsrkati toliko življenja, kot ga le lahko, je lahko zanimiva celo cev za zalivanje:

»Cev za zalivanje, ki si jo bil pred dnevi obesil na vrtno ograjo, že ovija slak«

 

Snovanje zbirke na čudenju vsakdanjim stvarem pa prinaša dokaj očitno nevarnost ‒ prestop meje med opozarjanjem na samoumevno in opisovanje nečesa banalnega ali klišejskega. Brvar po tej meji sicer hodi spretno, vendar je treba priznati, da sem ter tja tudi zdrsne. V banalnost, na primer, ko opisuje nekaj, kar se mu zdi osebno zanimivo, ampak je res, celo v kontekstu zbirke, zelo naključno in ni preveč povezano z ostalo vsebino. Denimo:

»Za Japonce je menda porcija čevapčičev s kajmakom in lepinjo odprti tip sendviča«

Človek si v takih trenutkih ne more pomagati, da se ne bi vprašal, kaj je ravnokar prebral in zakaj mu je bilo tega treba. Podobno velja za klišeje, ki še najbolj spominjajo na najstniške “inspirational qoutes” Facebook strani:

»In greš: z vsakim korakom za teboj preteklost, z vsakim korakom pred teboj prihodnost«

To je primer nečesa, kar bi v predtumblrskih časih morda celo sodilo v neko povprečno zbirko, danes pa lahko podobne zapise preberemo na skoraj vsakem družbenem omrežju. Zaradi tega se pač čutijo kot nekaj neizvirnega in malce pokroviteljskega, v smislu “okej, lahko mi poveš kaj bolj kompleksnega od tega, bom razumel”. Kljub vsemu pa so ti redki zdrsi bolj kot nek hud pesniški greh pokazatelj, da avtor pripada starejši generaciji.

 

Brvarjeve Fusnote so pozno delo produktivnega ustvarjalca. Lepota, ki jo pogosto najde v banalnih zadevah, kot je denimo odložena cev za zalivanje, deluje povzdigujoče, njen namen pa je v bralcu vzbuditi nekaj avtorjeve sposobnosti »čudenja«. Čeprav v prozni obliki pesmi v Fusnotah zaradi forme na prvi pogled ni nič kaj preveč »pesniškega«, se njihova liričnost počasi, stran za stranjo, prikrade za bralca, ne da bi se ta tega sploh zares zavedal. Naenkrat se znajde potopljen v mikrokozmos, ki ga zbirka subtilno zgradi s svojo organskostjo, povezanostjo, človeškostjo in linearno usmerjeno časovnostjo, ki pa v sebi ohranja nekaj večnega – in to je lepota ter privlačnost pesniške zbirke Fusnote.

 

Po knjigi je brez kazala večkrat listal vajenec Lenart.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness