En narod, ena vera
Slovenke in Slovenci smo lastno državo dočakali po skoraj 150-ih letih kulturnih, družbenih in političnih prizadevanj za samostojno in neodvisno državo. Po civilnodružbenem vrenju v 80-ih letih prejšnjega stoletja, aferi JBTZ, Majniški deklaraciji leta 1989 in ustavnih amandmajih istega leta, so bile aprila leta 1990 prve večstrankarske volitve, dobili smo prvo vlado in konec leta 1990 odšli na plebiscit. Odločitev za samostojno državo je podprlo 88 odstotkov volilnih upravičencev, samostojna in neodvisna Republika Slovenija pa je bila razglašena šest mesecev kasneje. 25. junija 1991 je slovenska skupščina sprejela deklaracijo o neodvisnosti in temeljno ustavno listino o samostojnosti. Dan pozneje je na Trgu republike potekala uradna proslava in zavihrala je slovenska zastava.
Letošnja proslava ob dnevu državnosti je potekala v znamenju družbenega in političnega razkola. Po skoraj dveh mesecih diskvalifikatornega in diskriminatornega diskurza vladajočih proti državljanom in državljankam, ki se s trenutno oblastjo ne strinjajo in to nestrinjanje izražajo na kolesarskih in pehotnih protestih, je prav vsebina letošnje proslave pokazala, da oblast enotnost in povezanost razume na svojstven način. Okolico Kongresnega trga, kjer je potekala uradna proslava, so v radiju petstotih metrov zaprli že ob 19. uri, prehod pa so nadzorovale posebne enote policije. Zaradi ponovne uvedbe omejitev ob povečanju števila obolelih za koronavirusno boleznijo je bilo po priporočilih Nacionalnega inštituta za javno zdravje število povabljenih gostov omejeno na petsto. Predstavnikom medijev - razen javne radiotelevizije, ki je proslavo prenašala v živo - je bil dostop do prireditvenega prostora onemogočen. Po topovskih salvah z ljubljanskega gradu je zbrane nagovoril predsednik republike Borut Pahor. Prisluhnimo izseku iz njegovega govora.
Če je predsednik republike v svojem govoru izpostavljal predvsem moč demokracije, da z dialogom premošča razlike med nami, je bilo drugačno vzdušje v stolni cerkvi svetega Nikolaja v Ljubljani, kjer je ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore daroval zahvalno mašo za domovino.
Prisluhnimo pridigi koprskega škofa Jurija Bizjaka, ki je takole izpostavil nedotakljivost oblastnikov in napake krivičnih obsodb.
Med bogoslužjem je bilo opaziti tudi iskanje podobnosti med trenutnim predsednikom vlade in vélikimi biblijskimi osebami. Evangelij po Luku je govoril o rojstvu in imenovanju Janeza Krstnika, drugo berilo pa je obravnavalo njegovo poslanstvo voditi izbrano ljudstvo. Pa mu prisluhnimo.
Vsebinsko zasnovo letošnje uradne proslave je prevzel novinar RTV Slovenija Igor Pirkovič. Napovedovalca letos ni bilo, proslavo pa je povezovalo vezno besedilo, ki je bilo po besedah režiserja Pirkoviča ljudska proslava oziroma precej domovinsko obarvana. Domoljubni značaj proslave je obravnavalo šest tematskih recitalov, ki so poveličevali domovino, njeno lepoto, slovensko zemljo, pogum slovenskega ljudstva, vpoklic v vojsko in ljudske pesmi kot gradnike slovenskega narodnega značaja. Najprej prisluhnimo prvima dvema: o domovini in njeni lepoti.
O tem, kako si v današnjem času tolmačiti pripadnost domovini, smo povprašali politologinjo dr. Cirilo Toplak. Domoljubje je ...
Naslednja dva nagovora sta izpostavila pripadnost slovenskemu narodu in pripravljenost slovenskih državljanov in državljank na boj za "skupni, boljši jutri".
Pesmi kulturnega programa so izrekale "tisočletni sen slovenskega naroda po svoji državi". Kdaj potemtakem narod postane nacija in ali je ta v svojih prizadevanjih lahko enako vključujoča do vseh? Odgovarja Cirila Toplak.
Predzadnji nagovor je v navzočih poskusil vzbuditi nacionalni sentiment, ljubezen do domovine.
Prisluhnimo tudi zadnjemu nagovoru, ob katerem se je odvrtel videoposnetek s prikazom zbirke slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je leta 1886 za tisk pri Slovenski matici s pomočjo sodelavcev na slovenskem podeželju zbral jezikoslovec in etnolog Karel Štrekelj.
Kot se je v svojem govoru izrazil predsednik republike Borut Pahor, si moramo v svojem bodočem vsakdanu prizadevati za enakost in demokratično politično kulturo - táko, ki vključuje vse pripadnike politične skupnosti, ki oblikujejo Slovenijo. Pa res obstaja enotna politična kultura, kaj šele demokratična?
V centru mesta se je ob uradni proslavi na Kongresnem trgu odvila tudi alternativna proslava oz. antiproslava, kot je dogodek z naslovom Bojkotiraj državno proslavo poimenoval njen organizator Aktiv delavk in delavcev v kulturi. Govorniški oder so postavili na stopnišču frančiškanske cerkve, pod katerim so stali protestniki s transparenti. Program je poleg govork in govorcev dopolnjeval pevski zbor Kombinatke. Pomešali smo se med udeležence antiproslave in poizvedeli, zakaj so se odločili za udeležbo, predvsem pa, kaj jim pomeni dan državnosti.
Na nasprotni strani trga, pod spomenikom Franceta Prešerna, se je zbrala tudi skupina nasprotujočih ljudi v rumenih jopičih, ki je protestirala proti anarhiji. Zaradi morebitnega spopada z udeleženci antiproslave so vmes stale posebne enote policije. Eden izmed udeležencev je tako razjasnil svojo prisotnost.
Njihove vzklike bi lahko ponazorili z odsekom naslednje pesmi, ki jo je na proslavi zapel Jože Vidic.
Aktiv delavk in delavcev v kulturi je v sporočilu za javnost pozval k bojkotu državne proslave. Njegovi predstavniki so zapisali, da se odločno distancirajo od letošnjega uradnega proslavljanja. Aktiv je v zadnjih tednih pred ministrstvom za kulturo izvedel nekaj akcij, s katerimi je izrazil nestrinjanje z neodzivnostjo ministrstva na stisko kulture v času krize.
V obrazložitvi poziva so med drugim tudi zapisali: »Veliki vodja Osamosvojitelj v svojem hlepenju po absolutni oblasti oziroma “drugi republiki” jaše na svojih športnih dosežkih. Na veliko revidira zgodovino. Povsem po svoje upravlja s sedanjostjo. Napoveduje grozljivo prihodnost. Žali. Izključuje. Preganja drugače misleče. Širi kulturo mraka, strahu in sovraštva do migrantov, migrantk, priseljenk, priseljencev in vedno večjega števila tukajšnjega prebivalstva.« Pa je tovrstno dvojno obeleževanje konstitucije slovenske države kaj neobičajnega? Cirila Toplak meni, da ne, in s tem zaključuje današnji Kultivator.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj