DOSadili ste nam do konca

Behemotski kompleks Študentskih organizacij v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem pod okriljem krovnega ŠOS-a ima ogromen proračun, relativno veliko politično moč in ostre kritike, kot je na primer Iskra. Prav zato so študentske organizacije dobro poznane. To pomeni, da si takšne organizacije ne smejo privoščiti preočitnih in prevelikih zajebov, saj bi jih takoj opazili in napadli.

Na dijaški sceni obstaja paralela v obliki dijaške organizacije Slovenije, krajše DOS. Poleg dijaške rubrike na Radiu Študent in Dosovcev samih o DOS-u ne razmišlja nihče. Red magnitude problemov je zaradi nižjih vložkov sicer krajši kot pri študentskih organizacijah, a so problemi bolj radikalni.

DOS naj bi v političnem kontekstu igral vlogo predstavnika vseh dijakov in govoril v njihovem imenu. Kljub očitni nalogi in vlogi se DOS eksplicitnemu bremenu in odgovornosti izogiba že v statutu in pravilnikih, kjer bolj kot konkretni predlogi in programi kraljujejo ohlapne parole. Ena od cvetk iz DOS-ovih ciljev je “zagotavljanje in utrjevanje vpliva dijakinj in dijakov pri vprašanjih, ki so povezana z njihovo materialno in duhovno rastjo”. Kaj to pomeni in kako naj DOS to dosega, ni jasno. Podobno velja za organe DOS-a, obsežno birokratsko institucijo s kopico organov, katerih dejanska vsebinska vrednost je vprašljiva.

Vrhovni organ DOS-a je parlament, ki zaseda trikrat letno. Od letos v knjižnici Otona Župančiča, pred tem pa so zasedali v državnem svetu. Na čelu parlamenta je predsedstvo, ki podaja sklepe v razpravo in sprejemanje parlamentu. Vsaka srednja šola v Sloveniji ima pravico do enega poslanca in posledično enega glasu, v praksi pa jih na seje prihaja navadno četrtina.

Ker je parlament s tremi zasedanji letno izredno neredna zadevščina, obstaja tudi dijaški svet. Svet v sodelovanju s predsedstvom izvaja redne aktivnosti organizacije. Sestavljajo ga izvoljeni poslanci, člane se načeloma lahko prešteje na prste obeh rok. Vodstvo DOS-a in praktično vse aktivnosti so torej v rokah predsedstva in sveta. Izvoljene funkcionarje volijo poslanci še isti dan ob najavi kandidature in namesto konkretnih programov na podlagi lobiranja, kar celemu procesu znižuje legitimnost. Dijaki poslanci sploh niso zavezani k predstavljanju svoje šole, ampak so obratno nagovorjeni, naj glasujejo po svoji vesti.

Najbrž najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da DOS sploh ni neodvisna entiteta. Oseba, ki podpisuje pravne akte, finančne načrte in vse, kar dejansko ima težo, se imenuje vodja DOS-a. Vodja je poleg tega vedno nekdo iz študentske organizacije Slovenije, kar DOS-u odvzame legitimnost in ga spremeni v srednješolski krožek.

Kar zadeva realizacijo, velja reči, da so DOSovci v izvajanju projektov neresni. Proračun nekaj deset tisoč evrov, sicer veliko manj kot pri študentskih organizacijah, je slabo porabljen. Namesto konkretnih projektov, protestov, peticij ali česarkoli z realnim oprijemljivim učinkom je DOS-ova aktivnost vidna z udeležbo na raznih mednarodnih konferencah, o katerih ne izvemo nič več, kot lahko vidimo na slikah, objavljenih na socialnih omrežjih.

Na Facebook strani vidimo, da so lani obiskali Strasbourg, Bruselj, Prištino in Amsterdam. Kaj točno so tam počeli in zakaj so tam bili, ne vemo, ker ima DOS problem s pisanjem poročil in javnim objavljanjem informacij.

O kakršnemkoli projektu, ki ga izvajajo, javnost ne izve ničesar, ker je spletna stran ostala v letu dva tisoč štirinajst, tako da obstaja zelo malo kanalov, po katerih lahko nadebudni dijak izve, kaj pravzaprav počno Dosovci. Na letošnji powerpoint predstavitvi so kot največji uspehi DOS-a navedene naslednje akcije: črna sreda dva tisoč šest, zavrnjeno podano mnenje pri zakonu leta dva tisoč osem in vsakoletna stojnica na Škisovi tržnici.

Problem ni zgolj modus operandi, ampak tudi splošna paradigma organizacije, ki se prek stremljenja k apolitičnosti prevede v nenamenskost oziroma namen samemu sebi. Omenili smo že, da DOS ni preveč aktiven v političnem udejstvovanju. Zadnji protest, v katerega so bili vključeni Dosovci, se je, kot rečeno, zgodil davnega leta dva tisoč šest na tako imenovano črni sredo, skoraj dva ameriška predsednika in nešteto slovenskih vlad nazaj. Pa še tisti protest ni bil preveč uspešen.

DOS si apolitičnost vzame kot enega izmed glavnih ciljev organizacije, zaradi česar se v političnem procesu ne želijo postaviti na nobeno stran. Rezultat sta manko in odsotnost DOS-a v političnem procesu. Ideja je, da DOS ne sme postati še ena interesna grupa in še ena stranka s svojimi pozicijami, da mora obstajati le kot interna platforma za dijake, paralelna politična ureditev, ki pa nima nobene praktične moči. Zato DOS dijakov in njih interesov nikjer ne zagovarja.

Ko je DOS nazadnje sodeloval pri kakršnemkoli politično relevantnem diskurzu, se je pisalo leto dva tisoč osem. DOS je podal mnenje glede novega zakona o subvencionirani dijaški prehrani. Mnenje je na žalost ostalo pri mnenju in je bilo po hitrem postopku odpravljeno.

V realnosti to pomeni, da DOS obstaja kot parlament virtualne države, v kateri se nič ne zgodi. DOS želi obstajati kot mehurček in mimobežnica, dijaki pa v resničnih političnih strukturah tako v državni kot tudi v študentski politiki niso predstavljani. Morda ravno zato ne čutijo potrebe po objavljanju poročil in zapisnikov ali po pametnejšem porabljanju denarja.

Problem je še večji znotraj same dijaške skupnosti. Dandanes Dosovci v svojo obrambo pravijo, da pač ni nikogar, ki bi želel z DOS-om kaj početi, ker ni političnega kapitala. A ravno to je napaka. Edini način, da se zbudi dijaška zavest, ki presega posamičnost lokalnih problemov in gledanje na sistemskost težav, je, da se organizacije, kot je DOS, aktivirajo in zaštartajo politični proces.

Razlog, da na sejo DOS-a pride četrtina, in ne vse šole oziroma da velika večina dijakov sploh ne ve, da DOS obstaja, je ravno v njihovi apolitičnosti. Šele ko se bo DOS vključil v politični boj, ko bo organiziral okrogle mize, shode, razprave, ko bo opozarjal na problematike dijakov, bodo dijaki sodelovali v DOS-u. Rečeno drugače, izjava vedno izhaja iz mesta izjavljanja. Če želi DOS kaj sproducirati, se pač mora postaviti na eno stran. Ko bo to stran dijakov, se bodo tudi dijaki zbrali za DOS-om.

Na prvi pogled se problem DOS-a, ki ne funkcionira, morda ne zdi tako velik. Organizacija, ki jo za nekaj deset tisoč evrov letno financira ŠOS, ni tako problematična, dokler nima kolateralne škode. Na žalost jo DOS ima.

Čeprav DOS vloge, ki jo igra, ne izpolnjuje, čeprav ne aktivira dijakov in v mainstream politiki ne predstavlja njihovih interesov, v očeh zunanjih opazovalcev to vlogo še vedno igra. V neoliberalni pravni državi, kjer je konkretno vedno manj pomembno od pravnega, pomeni obstoj DOS-a izgovor, da politika odkljuka dijake.

Interesni grupi, ki nekaj zahteva, je lažje reči ne, če že obstaja formalna institucija, ki naj bi zagovarjala njihove interese. To pomeni, da skupina dijakov težje doseže karkoli pomembnega, če se dejanje ne izvrši preko DOS-a, kar pa je zaradi njegove narave izredno težko. DOS torej deluje kot tampon, ki duši politična mnenja in akcijo, hkrati pa zaradi sistemske pozicije onemogoča alternative. Zase vzame celoten politični kapital, ki ga dijaki pri mainstream politiki imamo, in z njim ne naredi nič konstruktivnega.

Ker je DOS tako neučinkovit, ker dijaških interesov ne predstavlja in se ne želi opredeljevati ter duši vse alternativne dijaške politične procese, po mojem mnenju sopovzroča politično apatijo mladih. Edini, ki v DOS-u vztrajajo, so tisti, ki imajo že sedaj politične ambicije. Po začetnem šnelkurzu v DOS-u kariero nadaljujejo v ŠOS-u in ŠOU-u in v določenih strankah, kamor takšne funkcionarje pač povleče.

DOS torej za dijake ne naredi ničesar, kvečjemu potrjuje in soustvarja splošno sprejeto mnenje, da dijaki in politika pač ne gredo skupaj. Na koncu pa se DOS in vsa bizarnost okoli njega prevede le v dijaški krožek in vajeništvo mladih funkcionarjev.

Tokrat je pod katedrom pisal Matija Pušnik.

OPOMBA UREDNIŠTVA: Odziv DOS-a na pričujoči članek si lahko preberete tule.