»Ogreješ me, nato pa me trpinčiš«

Sledeča recenzija je bila v obliki Dlake z jezika zapisana že v ponedeljek, 12. decembra, ko si je pišoči ogledal komaj prvih nekaj projekcij osemintridesetega Festivala LGBT filma. V upanju, da se bo program festivala do svojega konca izboljšal, zapis ni bil objavljen. Ker pa se program festivala ni izboljšal, bomo zapis z minimalnimi dopolnitvami prebrali zdaj.

»Ogreješ me, nato pa me trpinčiš«

Za začetek se posipajmo s pepelom, saj, razen zelo omejenega nabora stilskih sredstev v dotični Dlaki, filmov z letošnjega Festivala LGBT filma ne bomo obravnavali v kontekstu filma kot umetnosti. Prikazanim filmom s tem nedvomno delamo krivico, saj je pozornost, ki so jo filmarji posvetili svojemu mediju, v mnogih primerih zelo očitna. Ne pa v vseh. Filme s kvirovskimi tematikami prvenstveno namreč ustvarjajo in za festival izbirajo ljudje, ki se bolj kot s filmom ukvarjajo z aktivizmom. Četudi je bila letošnja bera s filmskega stališča čisto solidna, pa – še posebej v navezavi na omenjeno ozadje selektorske ekipe – ne moremo enako zatrditi za vsebinsko plat festivala. Zakaj?

Na drugi festivalski dan, v nedeljo, 11. decembra, smo si lahko ogledali indijsko vdovo, ki ji lezbičnost zameri sin, indijsko dekle, katere transspolna identiteta predstavlja nelagodje celotni vaški skupnosti, alžirski parižanki, ki jima lezbištvo zamerijo prijateljice, ter za piko na i, legendarni film Bent, o homokavstu – nacističnem sistematičnem iztrebljanju gejev med drugo svetovno vojno. Skratka tako v kratkih kot v celovečernih filmih smo gledali trpeče kvire. Filmom je bila skupna tudi osredninjenost na zgolj najbolj bazične točke kvirovskih življenjskih trajektorij, kot so prva ljubezen, razkrivanje in soočanje z diskriminacijo, kar filme v heteroseksističnem svetu a priori obsodi na ponavljanje oguljenih zgodb o kvirovskem trpljenju in bolečini.

Z izjemo filma Bent so vsi filmi sicer tik pred svojim koncem uprizorili gesto kvirovskega kljubovanja: indijska vdova se zoperstavi homofobnemu sinu, indijsko dekle se samozavestno v segregirani šoli usede med ostala dekleta, alžirski parižanki se odločita, da bosta živeli skupaj, a na skrivaj. Sklepna dejanja omenjenih filmov vsa nakazujejo na samovoljen pobeg v boljši svet, dosegljiv zgolj v lastni režiji protagonistov. Četudi je obstoj tega sveta nakazan, v nobenem od omenjenih filmov ni uprizorjen, publika pa si posledično ne more zamišljati, kako naj bi izgledal. Izjemi drugega festivalskega dne sta bila zgolj nenarativna kratkometražca dvojice The Witch Twins, ki sta z rabo retrofuturističnih in magičnih vizualnih referenc ustvarila približka tovrstnih kvirovskih svetov, v katerih spolno nenormativna bitja živijo brez homofobije.

Nemara največji hudodelec, ki namesto tovrstne kvirovske ekstaze vztraja v uprizarjanju kvirovskega trpljenja, je že omenjeni Bent, celovečerec Seana Mathiasa, leta 1997 posnet po istoimenski dramski predlogi Martina Shermana. Glavno vlogo gejevskega juda v filmu odigra mladi Clive Owen. Njegovo kvirovsko življenje v weimarskem Berlinu prekine delovanje nacističnega juriškega oddelka Sturmabteilung, ki ga skupaj z ljubimcem Rudyjem sredi noči vkrca na vlak z enosmerno vozovnico do Dachaua. Na vlaku je Owenov lik prisiljen ubiti svojega ljubimca. Medtem ko po njem mlati s kijem, se sadistična kamera nikoli ne umakne, gledalci smo prisiljeni gledati vsak udarec. V naslednjem prizoru, še vedno na vlaku, je Owenov lik prisiljen dokazati svojo heteroseksualnost tako, da posili truplo trinajstletnice, kar ni eksplicitno prikazano, temveč zgolj obnovljeno v kasnejšem prizoru. Zakaj? Ker ima Hollywood večjo nenaklonjenost do prikazovanja nekrofilne spolnosti kot pa homofobnega nasilja. Da ne bo pomote, prvo je absolutno upravičeno, drugo pa ne zares. Kamera vztraja tudi v prizoru, ko se Owenov lik in sotaboriščnik Horst na koncu filma ubijeta. Ko njuni mrtvi telesi padeta na tla, kamera še vedno vztraja na njunih truplih. Glejte trpeče kvire in vso njihovo bolečino.

Bent je absolutno pomemben film. Ozaveščanje o homokavstu je v časih, ko nezanemarljivo število pomembnežev in nepomembnežev še vedno zanika holokavst, nujno! S tem zavedanjem so organizatorji Festivala LGBT filma po nedeljski projekciji organizirali tudi diskusijo s to tematiko, ki pa se je žal niso udeležili vsi obiskovalci Kinoteke. Pišoči, ki je pred diskusijo na čik pavzi vlekel na ušesa, je denimo lahko slišal pogovor med tremi geji v odhajanju, ki je tekel nekako takole: “ja sj to je treba gledat, da veš kaj se dogaja po svetu … Burek? Burek,” kar bi bilo možno zapakirati v moralizirajoč komentar brezbrižnosti, a po svoje je dejanje povsem upravičeno, če v obzir vzamemo opisani slog filma. Bent te po domače povedano zaradi vseh eksplicitnih prikazov nasilja prisili v potopitev, iz katere se vrneš popolnoma izžet.

Kvirovska bolečina in trpljenje sta še vedno realnost kvirovske populacije po vsem svetu, kar že vemo. A ko toliko časa zre v skoraj izključno tragične podobe, se človek vpraša, komu na čast so bile projicirane? Za skupnost, ki jo želi festival opolnomočiti? Pretežno trpeče vzdušje, ki se je s projekcijskega platna Kinoteke kot miazma naselilo tudi med občinstvo, je vztrajalo vse do konca festivala. V četrtek smo gledali norveški film o samomorilskem mladeniču, ki se sam sebi gabi ob misli na seks z moškim. Gnusa do konca filma ne preseže, ko začne razmerje s punco, o svoji biseksualnosti pač preprosto neha razmišljati. Nemara najslabši film pa je bil sicer precej promovirani, prvi pakistanski film s kvirovsko tematiko: Joyland, ki “kritiko patriarhata” uprizori na način, da v ospredje postavi poročenega modela, ki se zaljubi v trans šefico, kar njegovo ženo pripelje do samomora, in na koncu filma gledamo nešteto prelitih solz. In ko smo že pri trans šefici. Koliko časa moramo še gledati filme, ki vključujejo lik trans žensk samo zato, da so v enem prizoru postavljene v skupino ljudi, ki si na vsak način želijo izvedeti, kaj imajo med nogami, bonus točke, če v naslednjem prizoru trans lik v roke vzame škarje?! En film na Liffu leta 2018 je bil dovolj, še dva iz letošnjega Festivala LGBT filma sta preveč. 

Stvar je pravzaprav jasna. Na filmskih akademijah ni veliko kvirov, ki bi delali kvalitetne kvirovske filme. Ostanejo torej ignoranti, ki kvirovstvo predstavljajo kot veliko tragedijo, ali pa tako nonšalantno, da na zaslonu gledaš dve punci, ki se poljubljata, film pa niti enkrat ne omeni lezbištva, kaj šele scene. In tu pravzaprav leži problem. Če je Festival LGBT filma namenjen sceni, zakaj je scena tako odsotna v filmskem programu? Uspešni filmi s kvirovskimi tematikami so tisti, ki naslovijo diskriminacijo, a je ne prikažejo kot individualni boj. Čilskemu filmu Strah me je torero in gruzijskemu filmu Vlažen prod je poleg treh dokumentarcev edinima uspelo ujeti to ravnovesje. Skupno jim je namreč, da prepoznajo obstoječo sceno ali možnost njenega vznika. Tudi Festival LGBT filma se je začel kot manifestacija gejevskega gibanja, v gibanju, skupnosti in sceni pa leži tudi obljuba za boljši jutri. Zakaj jo torej zakrivati v prid trpljenja?