Neuvrščeni mediji ostajajo neuvrščeni
Dobrodošli v Odprti politični termin na 89,3 MHz UKV stereo, v katerem odgovarjamo na ignoranco Republike Slovenije glede tretjega medijskega sektorja in premišljujemo o nujnih izboljšavah področja.
Za medije tretjega sektorja vladna ignoranca ni težava sama po sebi, saj bi ignoranca lahko pomenila tudi neodvisnost medijev od države. A predpogoj kakršnekoli neodvisnosti je finančna stabilnost. Kot povzame Sandra Bašić Hrvatin, profesorica novinarstva na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, se težave pojavijo šele pri finančnih posledicah vladnega zatiskanja oči pred tretjim medijskim sektorjem.
Medijem, ki jih uvrščamo v tretji medijski sektor, neodvisnost od kapitala in trgov zagotavlja predvsem javno financiranje, ki ga za medije v Sloveniji omogoča razpis za pluralizacijo medijev. Ministrstvo za kulturo tako vsako leto razpiše približno tri milijone evrov težek razpis za medijske vsebine, ki naj bi zagotavljale medijsko raznovrstnost.
Tu se skriva že prva zanka, ki jo zakonodajalec vztrajno zateguje okoli vratu tretjega medijskega sektorja. Razpis je namreč razdeljen na dve področji. Neodvisni in svobodni mediji se lahko prijavijo samo na drugi del razpisa, področje B, ki je težko dva milijona evrov, in še to samo, če jim je minister podelil enega od statusov delovanja v javnem interesu. Za preostali milijon evrov, ki naj bi bil namenjen medijski raznolikosti, se lahko na področju A potegujejo vsi drugi mediji, kot je denimo Delo v lasti gradbenega mogotca Stojana Petriča, Dnevnik v lasti založniško-turističnega mogotca Bojana Petana ali Večer, ki ga preko povezanih podjetij obvladuje medijski mogotec Martin Odlazek. Kot taki lahko osrednji mediji služijo tudi interesom svojih lastnikov, ne pa kakšni javnosti ali skupnosti, ki naj bi jo nagovarjali.
Marko Milosavljević, profesor novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ob tem opozori, da financiranje z enoletnimi projektnimi razpisi za medije tretjega sektorja ni vzdržno.
Kot da ne bi bila vreča denarja, iz katere se napaja tretji medijski sektor, že tako dovolj prazna, sploh potem, ko si tretjino denarja iz razpisa odščipnejo mediji, ki niso nujno nepridobitni, se je parazit prikradel tudi na področje B medijskega razpisa. V tranziciji so se namreč številni lokalni in regionalni mediji privatizirali ter tako služijo zasebnim interesom in ne lokalnim skupnostim, a se še vedno uspešno prijavljajo na razpis za javni denar. Povzame Bašić Hrvatin.
Poleg tega status medija posebnega pomena podeljuje ministrica za kulturo sama. Statusi posebnega pomena so torej politična kategorija. Spomnimo se samo statusa delovanja v javnem interesu na področju kulture, ki ga je nekdanji minister Vasko Simoniti podelil Društvu za ohranjanje neonacističnih, oprostite, tradicionalnih vrednot – še nekaj let medijskega ustvarjanja in lahko se bodo potegovali za javni denar ter se tako zažirali v obstoj tretjega medijskega sektorja. A je to lepo?
Medijski razpis in statusi posebnega pomena so sicer stara zgodba. A k njej se moramo vračati zato, ker predlog novega Zakona o medijih, ki je v javni razpravi še do pojutrišnjem, na tem področju ne predvideva nikakršne vsebinske spremembe. Tretji medijski sektor neodvisnih medijev po zaslugi slovenske zakonodaje po eni strani ostaja odvisen od političnih odločitev, po drugi pa za državno podporo tekmuje z mediji v službi kapitala.
Da se gospodarske družbe lahko izdajajo za medije, ki delujejo v javnem interesu, jim omogoča 81. člen še veljavnega, dve desetletji starega zakona, ki opredeljuje nepridobitnost. Člen od izdajateljev nepridobitnih medijev zahteva, da dobiček uporabijo samo za izvajanje svoje dejavnosti. Vse lepo in prav, a črkobralci bodo opazili, da dobičkov lastnikov medija, ki ni nujno izdajatelj, zakon o medijih ne omejuje – važno je, da podjetje, ki izdaja medij, ne usmerja dobičkov v žep lastnika. Karkoli počnejo povezana podjetja, ni pomembno. Ministrstvo za kulturo v besedilu predloga novega zakona takšnega razumevanja lastništva in izdajateljstva ne spreminja. Pravno sivino v medijski zakonodaji na primeru oriše Tomaž Zaniuk, predstavnik društva Neuvrščenih, zveze svobodnih in skupnostnih medijev tretjega medijskega sektorja Slovenije.
Predlog novega zakona vsebinsko spreminja le pogoj o deležu lastne produkcije, ki je obvezna za ohranitev statusa nepridobitnega medija – pa še tukaj zahteva manj lastne produkcije kot obstoječi zakon. Če so doslej nepridobitni mediji morali ustvarjati vsaj trideset odstotkov lastnih vsebin, predlog novega zakona predvideva 20 odstotkov lastnih vsebin, med katere po novem uvršča tudi predvajanje glasbe v slovenskem jeziku. V 24-urnem programu bo lahko po novem medij, da bi zadržal status posebnega pomena, zavrtel štiriurno plejlisto slovenske polke, in delež lastne produkcije bo zagotovljen. Definicije nepridobitnosti, ki je v predlogu novega zakona še ohlapnejša kot doslej, na ministrstvu niso popravili, ker naj bi uvajanje nove pravne kategorije povzročilo še več zmede, pojasnjuje Lenart J. Kučić, svetovalec ministrice za kulturo na področju medijev.
Na izgovore o pravniškem tehnokratskem nerazumevanju medijskega področja odgovarja Sandra Bašić Hrvatin.
A dajmo cesarju, kar je cesarjevega, in ministrici, kar je ministričinega. Ministrstvo je povečalo znesek celotnega razpisa, kot je v intervjuju za Radio Študent pojasnila poslanka, podpredsednica največje vladne stranke in predsednica parlamentarnega odbora za kulturo Sara Žibrat.
Poleg tega, da še ni jasno, kje bo ministrstvo našlo dodaten milijon, se bodo po predlogu zakona razpisna sredstva delila na več postavk kot doslej, kar prej ko slej ne pomeni višjega financiranja tistih medijev, ki so dejansko nepridobitni. Hkrati pa izvedba razpisa in odločanje o prejemnikih sredstev ostajata enaka. Odločala bo ministrica na predlog komisije, ki jo imenuje sama, mediji pa se bodo še naprej vsakoletno tresli od strahu za svoje osnovno financiranje.
Idejo, ki stoji za povečanjem finančnih sredstev na razpisu, predstavi Kučić.
V predlog novega zakona ministrstvo kljub temu ni vključilo natančnih kriterijev in navodil za pravilno izvajanje razpisa. Tako bo tekma za javni denar med mediji potekala enako kot doslej – s premočjo komercialnih in državnih medijev –, le malha bo nekoliko globlja. Kučić sicer poudarja, da se na ministrstvu zavedajo tveganj in nepravilnosti, ki jih razpis prinaša.
Mediji tretjega sektorja, kolikor jim je v Sloveniji uspelo pridobiti status delovanja v javnem interesu, tako ostajajo odvisni od vsakokratne politične volje razpisne komisije. Povzame Tomaž Zaniuk.
Ureditev, po kateri financiranje neodvisnih in neprofitnih medijev poteka v okviru političnih kupčij s statusi, ni edina možna. To dokazujejo zakonodaje v drugih državah, med njimi tudi v članicah Evropske unije, po katerih se je močno zgledovalo tudi ministrstvo pod vodstvom Aste Vrečko.
Kot zgled na področju državne podpore medijskemu sektorju ministrstvo v ciljih zakona navaja Dansko, Avstrijo in Nizozemsko. V Avstriji, piše v obrazložitvi zakona, so v praksi trije načini subvencioniranja medijev z državno podporo. Prvi so splošne pobude, ki jih v enakem obsegu prejemajo vsi izdajatelji dnevnih časopisov, ki imajo v lasti vsaj dva tiskana medija. Drugi način so posebne spodbude za ogrožene medije, ki jih prejemajo dnevniki z lokalno ali nišno vsebino, tretji pa so spodbude za kakovostno novinarstvo. Država sofinancira novinarske delavnice in najem tujih dopisnikov ter plačuje naročnine šol in knjižnic na časopise, da širi bralno kulturo. Lansko jesen je Avstrija pri Evropski komisiji prijavila shemo za pomoč kakovostnemu novinarstvu, po kateri bo razdelila 20 milijonov evrov za financiranje tiska, digitalnih in komercialnih elektronskih medijev. Avstrijski javni denar deli regulator KommAustria, katerega člane imenuje vlada na predlog parlamenta. Subvencijo lahko prejmejo mediji, ki zaposlujejo vsaj tri novinarje in jih na spletu mesečno obišče najmanj 300 tisoč uporabnikov. Strankarski mediji ne morejo prejeti subvencije. Na našem ministrstvu, kot smo ravno slišali, so se od Avstrijcev naučili ogromno, a najpomembnejše so preslišali. V Avstriji deluje tudi Verband Freier Rundfunk Österreich, mreža neodvisnih skupnostnih medijev, ki oddajajo program brez oglasov. Mreža je bila ustanovljena leta 1993 in je najprej vključevala radie, nato pa se je razširila na preostale medije. Interesna organizacija je dosegla zakonsko zastopanje skupnostnih medijev v Avstriji in ustanovila Sklad za nekomercialno oddajanje, ki je namenjen financiranju izključno tretjega medijskega sektorja. Za razliko od razpisa v Sloveniji, ki le delno financira tretji sektor, hkrati pa javni denar podeljuje pridobitnim medijem, imajo v Avstriji torej za nekomercialne skupnostne medije poseben sklad. Svobodne avstrijske radie na kratko predstavi Tomaž Zaniuk. Vrnimo se čez Karavanke, k svobodnim skupnostnim medijem slovenskega podnebja. Zanje in spet tudi za vse druge ministrstvo v zakonu uvaja, bolje rečeno, bežno nakazuje tudi možnost nove oblike financiranja, ki jo imenuje shema državne pomoči. In to je tudi vse, predlog zakona shemo imenuje in zelo ohlapno oriše, hkrati pa opozarja, citiramo: »dodelitev državne pomoči je pogojena s predhodno odobritvijo sheme državne pomoči s strani Evropske komisije«. Konec citata. Medlost zakonskega besedila komentira Špela Stare, generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije.
A Kučić zagotavlja, da ne gre zgolj za pobožne želje piscev zakona, temveč s členom zagotavljajo pravno podlago za vzpostavitev take sheme, ki ne bo le v pristojnosti ministrstva za kulturo, temveč se bo raztezala preko resorskih meja.
Nič kaj preveč obetavno za tretji medijski sektor, torej. Ta svoj prostor pod svobodnim soncem še vedno išče obdan s plevelom državnih in komercialnih medijev. Mogoče so nanj na ministrstvu vseeno zgolj pozabili. Kučić pojasni, da so novo, bolj rigido definicijo nepridobitnih medijev preprosto pozabili vključiti v besedilo.
Površnost ali zanemarjanje, to je sedaj vprašanje. Do odgovora, ki ga bomo dobili v obliki predloga novega Zakona o medijih, ko bo pripravljen za parlamentarno obravnavo, bomo na pomen stabilnega in zadostnega financiranja neodvisnih ter nepridobitnih medijev ministrstvo za kulturo opozarjali še naprej.
Zahtevamo jasno opredelitev svobodnih, neprofitnih, skupnostnih medijev tretjega medijskega sektorja, ki preprečuje privatnim žepom in političnim apetitom prisesavanje njihovih medijskih projektov na državno vime.
Zahtevamo stabilno strukturno državno financiranje medijev tretjega sektorja, ki ne bo odvisno od politično imenovanih komisij in tržnega uspeha medijev.
Zahtevamo Tretji medijski sektor!
Dokler ga ne dobimo, razmislimo, ne toliko mi, ampak toliko bolj pisci zakona, o besedah Sandre Bašić Hrvatin.
Vsebina je nastala v sklopu projekta Dovolj imamo ZMede!, ki se izvaja v sklopu program Impact4values.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj